futuristična zgodba

[sigismundus]

Mike Resnick: Arheologi

(Iz zapiskov o vzponu in propadu človeške rase)

…In medtem, ko je človeški galaktični  imperij tonil v pozabo, preostale galaktične rase niso ustanovile nove centralne vlade, tako da je sčasoma po vsej galaksiji zavladala anarhija…

Pisalo se je sedemnajsto tisočletje galaktičnega imperija in človeštvo ni več obvladovalo niti vojaške niti ekonomske moči, tako da se je začelo posvečati bolj miroljubnim dejavnostim. Prišlo je do ponovnega obujanja zanimanja za korenine človeške rase in tako so arheologi začeli znova raziskovati Zemljo, zibelko človeštva, in kolonije, ki so jih v zgodnjem obdobju naseljevanja tujih planetov poselili ljudje. Med najslavnejšimi arheologi je bila Breece, pripadnica človeške rase z daljnega Beltharja III , ki se je s svojimi deli zapisala v galaktično zgodovino…

Izvor in zgodovina razumnih bitij, 9.del

******


Breece je stala na Zemlji in se spraševala, kam so izginili mileniji zgodovine.

Zemlja je bila zapuščena. In človeštvo je bilo na robu izginotja. Tako je pač bilo. Tako in nič drugače. Kako mogočna je bila človeška rasa, pa je kljub vsemu propadla, je prešinilo Reese. Človeški imperij je segal tudi v najbolj oddaljene kotičke vesolja, tako da so šele po dolgih tisočletjih izginili poslednji sledovi človeške prevlade, moči in posesti. Pravzaprav pa se je sem ter tja še vedno našel kak ostanek človeškega imperija. Recimo sistem Deluros. Cel niz planetov duhov, ki so bili posejani z brezhibnimi bivališči in infrastrukturo, vendar zapuščeni. Pa Sirius V, kjer se je poselitev manjšala in manjšala, dokler ni ostal en sam megalopolis. Caliban, še vedno delujoč anahronistični stroj, ki bo do konca časa oprezal za premiki pomorske flote, ki je izginila pred davnini tisočletji. Plavajoče kraljestvo, kjer so imperijalne palače preuredili v velikanske proizvodne hale, ki pa niso več obratovale od časov, do kamor je še segel spomin. Plavajoče kraljestvo, ki je brezciljno plulo od enega sončnega sistema k drugemu in samo čakalo, kdaj ga bo kaka velikanska zvezda s svojo mogočno gravitacijo pritegnila k svojim nedrjim. Pa Capellanske in Denebijske kolonije. Pa še kakih štiri tisoč svetov, ki so bili razkropljeni po vsem znanem vesolju. In pa seveda starodavna Zemlja. Zibelka človeštva.

Stoletja po propadu Združenega galaktičnega kraljestva, ki je kasneje postalo znano kot Galaktična monarhija, so se vrstile rasa za raso in si prisvajale dediščino človeka. Mnogim od njih je bilo malo mar, kaj je človek pomenil in kaj je storil, saj je šlo predvsem za prevlado. Najbolj zagnani so bili Canphoriti, Lodiniti, Emranci in še prgišče drugih, ki so si na vso moč prizadevali uničiti vse, kar je dosegel človek. Počasi, korak za korakom, potrpežljivo in spretno, so potiskali človeštvo nazaj, v odročne planetarne sisteme, na osamljene svetove in tam uničevali  industrijske komplekse, raziskovalna središča in izobraževalne ustanove in obenem preprečevali dostope do posameznih svetov in zvezdnih kopic.

Ljudje so se borili. Tako kot vedno. Sprva so sicer imeli majhne izgube, vendar pa so minevali časi, ko so bili gospodarji galaksije. Njihova civilizacija je prešla zenit in njihova nadvlada se je bližala koncu. In zaton človeštva je bil v mnogočem podoben njegovemu vzponu. Človeška rasa je uporabljala vsa sredstva: boj, laži, blefiranje in spletkarjenje.  Obenem pa so občasno prihajala na dan tudi osamljena dejanja čiste plemenitosti in okrutnega barbarstva, tako da se je vsa galaksija spraševala, ali imajo opravka bodisi s samim bogom ali s poslanci pekla. In ne s samo s povsem običajno inteligentno raso.

In res je bilo tako, je prešinilo Breece. Človeštvo ni bila nekakšna povsem običajna rasa, ki se je vpisala v zgodovino in bi jo lahko prepustili pozabi. Ljudje so bili nekaj posebnega, nekaj kar jih je ločevalo od vseh ostalih. Nobena druga rasa ni bila tako idealistična in plemenita in prav nobena ni dosegla toliko kot človeštvo. Seveda pa tudi nobena druga rasa ni bila sposobna tako ostudnih, nečastnih dejanj in takšnega pritlehnega drobnjakarstva in bestialne surovosti, kot so to počeli ljudje. Človek je bil enkratno bitje, pa karkoli si je kdo mislil o njem. In to je bil tudi razlog, da je Reese prišla na Zemljo. Na matični planet človeške rase. Na ta mrtev, mrzel in od padavin namočen planet, kjer naj bi odkrila, kaj je bilo na tem, nenavadnem, inteligentnem opičjaku, da je po eni strani prekašal najboljše, kar je lahko ponudila galaksija, po drugi pa izpadel slabši od najslabših razumnih vrst. Kaj je bilo tisto, zaradi česar je lahko segel po zvezdah in, usodi navkljub, kljubovalno zakričal svoje ime v zvezdne širjave.

Reese se je zazrla prek planote, ki se je kopala v večernem somraku in ki so jo pred davnimi časi imenovali Serengeti. Zdaj je bil to samo še izsušen del ravnine, ki se je raztezala med še vedno slikovitim kraterjem Ngorongoro in izsušenim dnom Viktorijanskega jezera. Del zemeljskega površja, ki je bil priča malodane celotni evoluciji človeka, preden je posegel k zvezdam. Prav na tem delu Zemlje se je rodil, iznašel gorjačo in kolo in prvič zanetil ogenj. Tukaj se je prvič golorok spopadel z legendarnim črnogrivastim levom in prvič prodal svoje rojake v suženjstvo. Tako prva kot četrta svetovna vojna sta segla tako daleč na jugovzhod, da sta spremenila takratni Serengeti v začasno bojišče. Tukaj se je pred pičlimi šesto leti začela galaktična doba. Takrat je človek dokončno iztrebil vse kopenske živalske vrste, ki so ga kolikor toliko ogrožale. In prav tukaj, kako stoletje kasneje, so znanstvene raziskave postavile teoretske osnove galaktičnemu tahijonskemu pogonu.

In tako je nastopil čas, ko je bila planjava, ki je bila nekoč bil Serengeti ponovno zapuščena in osamljena. Na njej so rasle redke zaplate nizke trave, obkrožale pa jo je trnasto grmičevje, vsa ta pritlikava džungelska vegetacija pa je pod zemljo skrivala milijon let človeških ostankov in relikvij.

To je bil prav gotovo dober kraj za iskanje odgovorov na večna vprašanja.

Breece je vzdihnila, se obrnila in se počasi napotila proti svoji bivanjski  kupoli. Če bo naslednji dan nehalo deževati, bo začela z izkopavanji, markiranjem in katalogiranjem In morda, morda…, so jo obhajale misli.

Takrat se je zdrznila, saj je za seboj zaslišala pokanje drobnih vejic.

»Kdo je tam?« je glasno vprašala.

»Videl sem vaš tabor, pa sem si dovolil, da vas obiščem,« je s hladnim, brezbarvnim glasom spregovoril tujec, ki je s seboj nosil modificirani T-prevajalnik.

»Kdo ste vi?« je vztrajala Reese in napeto zrla v temino, ki se je vse bolj spuščala na pokrajino.

»Imenujem se Milnor, po rasni pripadnosti sem Rinnjanec, z lune Kormonos v planetarnem sistemu Atria,« je tujec odgovoril z brezbarvnim glasom.

Reese je še naprej napeto buljila v temo in končno le razločila tujčevo postavo. Rinnjanec je vsaj v grobem spominjal na človeško bitje, čeprav je bil bolj čokaste postave in bolj mišičast, njegova koža pa je bila zelenkaste barve. Tujec je bil po telesu precej poraščen, na sebi pa ni imel nobenih oblačil, z izjemo torbe, katero je imel obešeno na ramenu. Rinnjanec je govoril v  prevajalnik, ki ga je nosil okoli vratu, ob izboklini, ki je še najbolj spominjala na brado. Na obrazu ni imel niti maske niti šlema in videti je bilo, kot da mu zemeljsko ozračje popolnoma odgovarja.

»Jaz sem Breece in pripadam človeški rasi,« se je predstavila. »Kaj počnete tukaj?«  je še vprašala.

»Arheolog sem,« je odvrnil Milnor.« Zadnjih sedemnajst let živim na Zemlji. Prekopavam  ruševine porušenih mest, preiskujem stavbe, ki se še niso podrle in našel sem celo nekaj ljudi, ki še vedno živijo na tem zapuščenem planetu. Tukaj, v Serengetiju, sem že dva meseca. In  moji robotoidi so me obvestili da je semkaj prišel še nekdo drug. Obiskal pa sem vas samo zato, da bi izvedel, kaj nameravate.«

»Na Zemljo sem prišla, ker iščem odgovore na določena vprašanja. Tako kot vi. In morda sem do njih celo bolj upravičena kot vi.«

»Še na kraj pameti mi ne pade, da bi vam oporekal. Rad bi samo povedal, da me politične igrice še zdaleč ne zanimajo. Moje delo mi pomeni vse. Če vas moja prisotnost tukaj kakorkoli moti, bom svoj raziskovalni tabor takoj prestavil daleč stran. Vse dokler ne boste odšli.«

»Za to ni nikakršne potrebe,« je naglo odvrnila Reese, ki jo je zapekla vest. »Civilistka sem. Čisto nič nimam proti, da ste tukaj. Saj sva, kot kaže, oba arheologa.«

»Upal sem, da bo tako. Samo prepričati sem se hotel, da vas ne motim. Sicer pa prav gotovo nihče drug, kot kak arheolog, ne bi zašel sem,« je pripomnil tujec.

»Kaj vem. Saj je konec koncev to kar prijeten kraj,« je menila Breece.

»Na osnovi tega, kar mi je znano o človeštvu  in relikvijah, ki sem jih odkril tukaj na Zemlji, bi sklepal, da bi si želeli družbe drugih človeških bitij,« je razpredal tujec.

»Da, večina ljudi bi želela prav to,« se je strinjala Breece.

»Vi pa ne?« je zanimalo tujca.

»Ne. Jaz sem drugačna.«

Rinnjanec je skremžil ustnice v nekak nasmeh in se nato hipoma zresnil. »No, če želite biti sami…«

»Prav nič me ne moti, da izkopavate v moji bližini, če ste napeljevali na to,« je pripomnila Breece. »Pravzaprav bi me izmenjava pogledov na arheološke izkopanine s kolegom tuje rase zelo veselila,« je še dodala.

»Izvrstno,« je odvrnil tujec in se ponovno nakremžil. »Ali bi vas hudo motilo, če bi si zdajle privoščil majhen prigrizek. Imam pač tak metabolizem, da moram uživati hrano vsaj petkrat-šestkrat dnevno.«

»Čudim se, da sploh najdete dovolj časa za izkopavanje,« je pripomnila Reese.

»Ne potrebujem spanca. Ali lahko pokličem enega od svojih robotoidov?« je zanimalo tujca.

»Seveda,« je odvrnila Reese in že naslednji hip se je prikazal mehanski stvor, ki se v ničemer ni razlikoval od Rinnjana, v rokah pa je držal majhno posodo.

»Samo zelenjava je. Če vas moti, da jem vpričo vas, se bom seveda rade volje umaknil,« je pojasnil Milnor.

»Ni potrebno,« je odvrnila Reese in medtem, ko je Milnor užival najrazličnejše rastline in travje, pozorno opazovala robotoida. »To je resnično sijajen stroj. Še predstavljala si nisem, kako je robotika napredovala,« je dejala.

»Res je. Sicer pa je prav človeštvo postavilo temelje robotski znanosti. Kako to, da so ljudje tako malo uporabljali robote?« je zanimalo tujca.

»Ljudje so vse delo opravljali sami,« je pojasnila Reece.

»Bo že tako. Človek ni nikoli popuščal. Ne drugim rasam, ne sebi. Človeštvo je bila neverjetna rasa.«

»Povejte, kako je mogoče, da ste si vzeli toliko časa za proučevanje moje rase?« je zanimalo Reese.

»Predvsem mi ni jasno, zakaj se je toliko razumnih ras zarotilo proti človeštvu. Zakaj je izbruhnilo toliko vojn za uničenje človeštva. Čutil sem, da je moja dolžnost, da skušam razumeti človeško raso.«

»Zahvaljujem se za vašo zavzetost. Pa ste do sedaj odkrili karkoli, kar bi vam pomagalo pri razumevanju človeštva?« je zanimalo Breece.

»To je pa zelo težko vprašanje,«  je odvrnil Milnor.

»Oh. Zakaj neki?«

»Čim več vem o človeški rasi, tem manj jo razumem.«

Eh, saj niste edini,« se je kislo nasmehnila Breece.

»Morda bi mi pa vi lahko pojasnili kakšno malenkost,« je vneto začel Milnor. Vsaj videti je bilo, kot da je zelo vnet, saj v glasu, ki je prihajal skozi prevajalnik, ni bilo ne duha ne sluha o čustvih.

»Seveda bom storila vse, kar je v moji moči. Vendar ne pričakujte preveč. Nekatere stvari so tudi meni popolna neznanka,« je povedala Breece.

Pogovor se je nenadoma sprevrgel v diskusijo med dvema profesionalcema. Kot da se ne bi pogovarjala tujec in zemljanka.  »No, recimo,« je začel Milnor. »Le malo razumnih ras v galaksiji veruje. Mnoge sicer sprejemajo filozofski pojem vsemogočnega božanstva, človeštvo pa je imelo na stotine verstev. Ne samo enega. Mnoga verstva so bila zasnovana na povsem razumnih moralnih principih, iz katerih se je mnogokrat razvila civilna zakonodaja. Tako na Zemlji kot v Združenem galaktičnem kraljestvu. Tudi največji verski vodje, recimo Jezus ali Buda in drugi vse do konca zgodovine človeštva, so učili doktrino ljubezni in miru.«

»No, pozabili ste na Mojzesa, ki je dobesedno vzel božji meč v svoje roke in se zoperstavil Egipčanom.«

»To sicer drži, ampak tudi Mojzes ni dovolil svojemu ljudstvu, da bi se vojskovalo. In prav on je bil tisti, ki je napisal Deset božjih zapovedi. Človeštvo je imelo izredno visoke moralne principe, njihovi verski vodje so bili poosebljenje etičnosti, vsa verstva so obsojala prekrške vernikov in jim grozila s peklenskim ognjem in večnim prekletstvom. Glede na vse to, bi se moral človek razviti v eno najbolj miroljubnih in etičnih ras v vsej galaksiji. Vprašal pa bi tole: Kako je mogoče, da se razen nekaterih izjem, tako tudi  ni zgodilo? Ali mi lahko to pojasnite kot pripadnica človeške rase?«

«Kot arheologinja prav gotovo ne. Sicer je pa morda arheologija napačna veda, ki bi lahko dala odgovor na tako vprašanje,« je pojasnila Breece.

»Katera znanost pa bi bila primernejša?« je zanimalo Milnorja.

»Najbolj verjetno antropologija. Morda psihologija. Ali pa celo filozofija. Sicer pa sem prepričana, da je odgovor zagotovo večplasten. Kot prvo, človek je bil vedno mesojedec.  In še vedno je, čeprav uživa tudi zelenjavo. Razmere na starodavni Zemlji so bile takšne, da so od človeka zahtevale specifično evolucijo. Po eni strani bi moral za svoje preživetje razviti nekatere skoraj nemogoče fizične lastnosti. Recimo, da bi večkratno povečal svojo moč in hitrost. Ali pa, da bi se razvil v razumno bitje. Okolje je tisto, ki narekuje evolucijo, v tem primeru pa je moral človek poiskati način, da je za svoje preživetje lahko ubijal živali. Zato je seveda  izumil orožje. In marsikdo bi rekel, da se je takrat začela zgodovina človeštva.«

»Toda, saj to ni bila edina možnost. Saj človek ni edina mesojeda razumna rasa v galaksiji,« je ugovarjal Milnor.

»Res je. Ampak, kot sem že dejala, je odgovor večplasten. Moje mnenje je samo delček mozaika, ki je vplival na njegov razvoj.«

»In kaj se je zgodili z religijo, z vsemi plemenitimi filozofskimi načeli, ki jih je razvilo človeštvo?«

»Religija je bila po eni strani čustvena bergla, po drugi pa orožje. Človek je uporabljal religijo pri razlaganju stvari, ki jih ni bilo mogoče pojasniti, dalekovidni možje, kot je bil Mojzes, pa so se v božjem imenu  borili za sprejem drugačnih, moralnih norm za svoja ljudstva.«

»Vse to mi je popolnoma jasno. Toda, kje neki se je zalomilo?«

»Na to je težko odgovoriti. Kadarkoli je človeštvo kaj doseglo, se je takoj usmerilo k novim ciljem. Ko so se ljudje povzpeli v zračne višave, niso več našli navdiha v pticah in oblakih, ki so pluli nad njimi. In takrat so pozabili tudi na taka čudesa in marsikatera stran v bibliji je tako postala le še del epske zgodovine. Kar pa se tiče moralnih principov, pa res ne vem, kaj naj rečem. Najverjetneje se je človek, potem ko je zavojeval galaksijo, počutil mogočnejšega od samega boga in se zato ni več držal zemeljskih svetopisemskih izročil in zakonov.«

»Toda, saj se človek ni držal teh zakonov niti v času, ko je še bival na Zemlji!«

«Vem, vem. Morda pa je človek napisal zakone za bitja, ki naj bi bila popolna. Takšna, kot je vedno želel biti. Vendar pa ni bil popoln. Nikoli ni bil. Če bi znala odgovoriti na ta vprašanja, sedaj ne bi bila tukaj.«

»Razumem. Če bi mi povedali, katero obdobje vas zanima, vam bom z veseljem pokazal najprimernejši kraj za izkopavanje,« je spregovoril Milnor.

»Zelo ste prijazni. Vendar, če povem po resnici, nimam najmanjšega pojma, kje naj začnem. Človeška rasa izgineva, ljudje so izgubili vse, kar jim je bilo pri srcu in kmalu bo človek postal samo še daljni spomin. Rada bi izvedela, zakaj je prišlo do tega. Rada bi izvedela, kaj je bilo v nas, da smo toliko dosegli in zakaj smo tako hitro propadli. Če mi lahko pokažete najdišče, kjerkoli v galaksiji, kjer bi lahko dobila odgovor, kaj je bilo tisto, kar je opredeljevalo človeka kot človeka, bi vam bila večno hvaležna. Vendar pa to ni mogoče, kajne?«

»Res je. Tega ne morem storiti,« je priznal tujec.

»Torej bom morala poskusiti kar sama, mar ne?« Breece je obrnila glavo, se nastavila blagemu vetrcu in željno vdihnila hladen, čisti zrak. Kdo ve, morda je bil prav tukaj rajski vrt. Sprašujem se, če bomo sploh  kdaj izvedeli, zakaj je človek zapustil Zemljo. Saj ni odšel kradoma s tega rajskega sveta, ampak je ponosno in vzravnano zapustil svoj planet. Mar vam to ne da misliti? Kaj neki ga je gnalo?«

»Vi pa niste taki kot ljudje, ki sem jih spoznal. Nekaj posebnega ste,« je po krajšem razmisleku pripomnil Milnor.

»Delček mene je v vsakem človeku in tudi v meni je nekaj, kar je značilno za vse ljudi. Hočem odgovore. Mar ni prav to gnalo človeka, da je segel po zvezdah in se zapisal pogubi?«

»Pa je človeka res gnala želja po znanju? Ali pa si je želel le prevlade?« je podvomil Rinnjan.

»Ne bi vedela,« je odvrnila Breece in skomignila z rameni. »In kljub temu, da se sramujem mnogih stvari, ki so jih je storili ljudje, si ne morem kaj, da ne bi bila ponosna na njihove dosežke. Od pionirjev in olimpijcev do vojskovodij. Čeprav mnogokrat niso imeli nikakršnih možnosti, jim je uspevalo skoraj vse. Res je, da so se naseljevali tudi  tam, kjer niso imeli kaj iskati, da so marsikomu stopili na prste, če ne še kaj hujšega. Vendar pa je človek zmagoval in na nek perverzen način sem ponosna, da pripadam tej rasi. Sprašujem se, če je to sploh greh,« se je vprašala Breece.

»Tega pa res ne bi vedel,« je odvrnil Milnor. »Vendar pa bi vas rad še nekaj vprašal. Zadnje vprašanje. Potem pa pojdite spat, saj še komaj stojite na nogah. Recimo, da vse, kar ste povedali, več ali manj drži. Recite, zakaj ste svoje življenje posvetili raziskovanju rase, ki je v zatonu. Le kaj vam bo prineslo spoznanje vseh človeških vrlin, slabosti in norosti?«

»Mislite mene osebno?«

Rinnjanec je prikimal.

»Pravzaprav ne vem. Če povem po pravici, to verjetno počnem predvsem zato, ker sem užaljena in prizadeta.«

»Užaljena? Prizadeta? Zakaj neki?« je zanimalo Milnorja.

»Prizadeta sem, ker nisem bila del človeške rase, ko je še vladala vesolju. To so bili časi, ko si je človek lahko privoščil vse, kar mu je padlo na pamet. In potem dopustil, da mu je vse spolzelo iz rok. Mogoče sem prizadeta zato, ker sem izgubila tisto, kar mi je po rojstvu pripadalo. Kot človeku.«

»Pa menda res ne mislite tako?«

»Morda. Ali pa se tako počutim samo zato, ker  zrem preko te starodavne planote, ki se je imenovala  Serengeti. Tako, kot jo je nekoč videl primitivni človek. Samo ena razlika je. Pred njim je bila prihodnost, za mano pa je preteklost. Najbolj žalostno je, da bo  tukaj vedno rasla samo še trava. Nobenih živali ne bo več. Ne ptic. Ne človeka.«

»Če prav razumem, objokujete propad vaše vrste, mar ne?« je pripomnil tujec.

»Sploh ne. Predvsem ne zanima kako in zakaj je prišlo do tega. Zakaj je bil konec neizbežen. Šele potem se bom odločila, če bom za svojo vrsto potočila tudi kakšno solzo. Zdaj pa se opravičujem. Res sem potrebna spanca.«

»Razumem. Veste, ne bi vas rad užalil, vendar bi vam rad poklonil darilo,« je še dodal tujec.

»Darilo?«

»Da. Darilo. Relikvija. Menim namreč, da vam bo ta človeška izkopanina lahko dala odgovore na vsa vprašanja, ki ste si jih zastavili. Samo dovolj dobro jo morate preučiti,« je pojasnil tujec.

Breece , ki je sprva kar zažarela od navdušenja, je zadržano odgovorila. »Močno dvomim, da bi lahko ena sama relikvija dala odgovor na vsa temeljna vprašanja.«

»Ta relikvija lahko da odgovore na vsa vaša vprašanja. Samo temeljito jo morate preučiti« je znova dejal Milnor, snel bisago z ramen, segel vanjo s svojo čokato roko, izvlekel nek predmet in ga pazljivo obrisal z mehko krpo..

In nato ji je postavil relikvijo pred obraz.. 

V roki je držal zrcalo.

[sigismundus]

Peter Watts  :  Tisto, kar se ne sme nikoli več zgoditi

 

Tega, da si oskrunil stričev grob, ti ne bom nikoli oprostil.

 

Tvoja mama seveda misli, da je kriva ona. Kot vedno. Da pač nisi vedel, kaj delaš, pravi. Takrat, ko si prodal e-motivne slušalke, ki sem ti jih podaril, bi to še verjel. Ali ko si se spoprijateljil s tistimi obritoglavci, ki so se samo pretepali in preklinjali. Nikoli pa ti ne bom oprostil, da si na svoj igralnik narisal kljukasti križ. Ampak, kaj čem. Pač nisi moj sin, ampak sin moje hčere. Kdo ve, mogoče je bilo vse to le mladostniško uporništvo. Sicer pa konec koncev niti nisi mogel razumeti. Le kako naj bi otrok, dandanes leta 2017, vedel, kaj se je dogajalo v koncentracijskih taboriščih. Da je šlo za genocid. Nekaj tako grozljivega, kar niti zgodovinski učbeniki, niti stare, porjavele fotografije, ne bodo nikoli pričarale. Dejstvo je, da nisi doživel teh grozodejstev in zato tega tudi ne moreš razumeti.

 

Dopovedovali smo si, da si v redu fant. Dober po srcu. Da je zgodovina zate nekaj abstraktnega, nestvarnega. Kot zdravnik, še kako hudo obremenjen z židovstvom, sem si nenehno dopovedoval, da si pravzaprav žrtev sistema. Tistega dne, ko so te policaji pripeljali s pokopališča in ko si me pogledal s tistim praznim, brezbrižnim pogledom, takrat sem nehal iskati opravičila za tvoja dejanja. Sicer pa nisi oskrunil samo stričevega groba. Oskrunil si spomin na šest milijonov nedolžnih žrtev.

 

Tvoja mama je jokala ure in ure. Mar ti ni pokazala starih albumov, mrežne rodbinske arhive, kjer se je še kako dobro videlo, da so bila rodbinska drevesa  v sredini preteklega stoletja malodane okleščena. Mar ti nisva vseskozi pripovedovala, kakšna grozodejstva so se dogajala tam. Tolažil sem jo in tolažil. Pa ni nič pomagalo. Takrat sem se zavedel, da samo z besedami, z opisi masovnih pobojih nedolžnih ljudi, ne bom nikoli prepričal mulca, ki pozna besedi življenje in smrt samo na rezultatih računalniških igric o zombijih. Ti dopovedal, da se kaj takega ne sme več nikoli zgoditi.

 

Takrat sem se zavedel, kaj moram storiti.

 

Čakal sem. Teden, dva. Dovolj dolgo, da si pomislil, da sem ti oprostil. Tako kot vedno. Poznal sem tvojo šibko točko. Tebi se vse dogaja prepočasi. Tudi te čudežne igračke, ki jih imaš, ti niso dovolj. Elektrode, ki berejo čustva in sprejemajo ukaze neposredno iz tvoje podzavesti. Kul ja, ampak ti se že dolgočasiš. Vem, da si videl reklame za program Izboljšana realnost tm , kjer občutke vsadijo neposredno v možgane. Nobenih očal ni več, niti slušalk, ali rokavic. To je vse kaj drugega kot navidezna realnost. Ključe od aparatur lahko kar odvržeš. Adijo pamet. Na obrazu čutiš piš fantazije, vpijaš vonj mogočnih bitk, okušaš kri pošastnih stvorov, ki jih pobijaš kot za šalo. Z vsemi čuti se dobesedno koplješ v klavnicah domišljijskih svetov.

 

Vem, da si se že naveličal igračkati z animacijo, in tudi čustvene elektrode kmalu ne bodo več dovolj zanimive. Zato vem, da te bo zanimal moj predlog. Tretja možnost. Saj veš, da tvoja mama dela na nekem računalniškem projektu. Za medicinske potrebe, seveda. Je pa zadeva hudo uporabna. In sploh ni izključeno, da ima nekje spravljene tudi neposredne čustvene vsadke. Za testiranja programa, seveda.

 

Morda bi, če obljubiš, da me ne boš zatožil, pogledala za kaj sploh gre…

 

Da, sicer sem se res upokojil, vendar pa se nisem odrekel svojim pooblastilom. Čeprav je že dvajset let tega, odkar sem zaprl svojo ordinacijo, še vedno kar nekaj časa preživim v laboratoriju svoje hčere. Še vedno se ne morem načuditi njeni zavzetosti pri proučevanju delovanja človeških možganov in kdaj pride do duševnega zloma. To je podedovala po meni. Jaz pa sem se tega naučil v Treblinki. Pa še toliko nisem bil star kot ti. Takrat sem se tudi sam trudil, da bi zacelil ranjene duše. Vendar pa so v tistih časih psihiatri imeli na voljo silno okorna orodja. Skalpele, s katerimi so rezali meso. Besede in droge, s katerimi so manipulirali z razumom. Zdravniške tehnike so bile takrat tako okorne, kot če bi hotel s poskakovanjem brisati prah s pohištva.

 

Ampak aparature, ki jih ima tvoja mama. Od sile so! Podlobanjski superprevodniki, možganski, globoko žariščni, mikrovalni oddajniki, szpindlov resonator, pa spominski označevalnik, ki označuje posamezne spominske poti in jih na novo vpiše ali pa izbriše. Že sama imena teh aparatur so slišati kot čarobni uroki.

 

Seveda aparatur ne znam uporabljati tako dobro kot tvoja mama. Samo osnove poznam. Ne znam vsaditi zvoka niti vida, prav tako ne znam vsajati spominov. No, vsaj novih ne. Spomine, ki jih je mogoče ustvarjati z vzorčnimi procesniki… To pa znam. Desni, prednji možganski reženj, osrednji reženj s hipokampusom, ki skrbi za dolgoročni spomin in dojemanje prostora, centri za strah in odzive na tesnobo. Pošast, ki ždi v človeku, je tako lahko obuditi!  Pa še nobenih podrobnosti ti ne bo treba vedeti.  Kako so mojo sestrico zadušili v blatu. Niti tega ne, kakšne barve je bilo nebo, ko sem tistega dne nemočno stal in se ji nisem upal niti približati. Saj bi se pošast, ki je vse to zakuhala, spravila name. Čisto nič ti ne bo treba vedeti. Sploh ti tega ne bo treba niti doživeti. Moralni nauk naj bi zadoščal. Ostalo naj opravi podzavest.

 

***

 

Ko si se zavedel, si bil sprva zmeden. Potem razočaran. In še kasneje besen in užaljen. Da je bilo vse skupaj brez veze. Da nisi nič doživel, si pravil. No, saj nisem potreboval nobene aparature, da bi videl kaj misliš. Za starega butlja, ki ne ve, kaj počne, si me imel. In ko so dnevi minevali, sem se začenjal bati, da imaš morda celo prav.

 

Dokler po nekaj dnevih nisem slišal, kako si bruhal v kopalnici.  In vse tiste ure, ko si se skrival v svoji sobi. Svojo igralno konzolo pa si pustil kar v dnevni sobi. Tvoja mama je bila čisto preč. Baje prej še nikoli nisi bil tak. Da se bojiš vsake sence, je povedala. Da spanca sploh ne poznaš več. Da je zjutraj prišla v tvojo sobo in videla, da tlačiš obleko v potovalko. In da si vpil, da prihajajo, da prihajajo. Da morate zbežati. In ko te je vprašala, kdo naj bi prihajal, seveda nisi znal odgovoriti.

 

No, zdaj je tako. Stiskaš se v kotu, zaradi neprespanih noči imaš podplute oči. Nenehno pogleduješ sem ter tja, v vsakem kotu videvaš sence. In grozote, ki se skrivajo tam. Dlani imaš krvave, saj si jih razpraskal z nohti. Vem, kako je to, saj sem bil nekoč tvojih let. Takrat sem se porezal samo zato, da bi vedel, da sem še živ. Sicer pa včasih to še vedno počnem. Spomini ne umrejo. V bistvu še vedno podoživljam vse tiste grozote.

 

Tvoja mama pravi, da mi bodo nekega dne njeni stroji pomagali. Da bodo pregnali demone, ki me pestijo. Sploh ne razume, da bi bila to huda napaka. Če zgodovino zagrne pozaba, se ponavlja. Mar niso tudi najslabši voditelji priznali, da ljudem ne smeš odvzeti zgodovinskega spomina?

 

Nobene potrebe ni, da bi ti še kaj rekel. Zdaj se poznava tako dobro, da besed sploh ne potrebujeva več.

 

Pomagal sem ti, da si dozorel, nečak. Pokazal sem ti svet, kakršen je v resnici.

 

Zdaj ti bom pa pomagal, da boš lahko v njem tudi živel.

 

Prevedel: Žiga Leskovšek

[sigismundus]

Tor Age Bringsvaerd:

Človek, ki je zbiral 1. september 1973

 

 

(1)

 

Ptk se je zavedel, da izgublja stik s stvarnostjo. Prešinila ga je misel, da se je to pravzaprav v njem kopičilo že leta. Ne da bi vedel in ne da bi mu bilo mar. Morda se kratko malo sploh ni zavedal, da se kaj dogaja. Nestvarna sivina, ki ga je vse bolj ogrinjala, se je strdila v skorjasto prevleko, ki mu je prekrila glavo, roke in telo kot nekakšen dežnikast šotor in mu vse bolj zastirala stik s svetom. Kazalci na njegovi uri so žareli in Ptk ni več vedel niti tega, na kateri strani glave ima prečo. V ogledalu je bilo videti, kot da jo ima na desni, z roko pa je čutil, da jo ima na levi. Nekega dne je prebral v časopisu, da se je dal nek Francoz popolnoma nag zapreti v majhno sobico dobrih sto metrov pod zemljo. Ko se je po treh mesecih vrnil na površje, so znanstveniki ugotovili, da možakarjev življenjski ritem ni več isti kot prej, da... " se je njegova njegova naravna biološka ura spremenila in da ne ustreza več vrtenju Zemlje okoli sonca. Njegov dnevno nočni ciklus se je podaljšal in je namesto standardnih 24 ur meril kar 31 ur."  Nihče pa si ni drznil niti namigniti, da je edina logična razlaga tega pojava dejstvo, da je človek tujec na Zemlji. Da je imel Obstfelder prav in da je rojstni kraj človeštva pravzaprav nek drug planet, ki se počasneje vrti okoli neznanega sonca. Planet, ki potrebuje za rotacijo okrog svoje osi sedem ur več kot Zemlja... Da je torej tisti planet resnični raj, iz katerega je bilo človeštvo pregnano...  Ptk je osuplo strmel v svojo podobo v ogledalu in niti tablete aspirina in valija ga niso mogle pripraviti do tega, da bi mislil drugače.

 

(2)

 

Ptk je spoznal, da mu ne preostaja nič drugega, kot da se spoprime s stvarnostjo in da se poskuša znajti v svetu, v katerem je obtičal. Bila je sobota, 18. avgusta 1973, ko je stopil do prve trafike in pokupil vse časopise, ki so tistega dne izšli v Oslu. Doma jih je pozorno prebral. Stolpec za stolpcem, stran za stranjo. Ko se mu je končno le zazdelo, da je začenjal nekako razumevati soboto 18. avgusta, je napočil že torek 21. avgusta. Medtem se je torej svet spremenil kar trikrat. Ptk se je zavedel, da je dnevna količina novic in podatkov prevelika za enega samega človeka. Ni mu uspelo niti to, da bi dobro zajel sapo, ko se je že utapljal v podatkih, časopisi so se mu nakopičili do kolen in od panike ga je stiskalo pri srcu. V obupu se je spoprijel s sredo 22. in četrtkom 23. avgusta. V strahu, da bi ga petek 24. avgusta prehitel, se je s tako ihto zakopal v časopise, da ni upal niti treniti z očesom. Kljub vsemu... Kljub temu, da je imel naravnost železno voljo... je šla sobota 25.avgusta popolnoma mimo njega.

 

(3)

 

Ptk je doumel, da je ukrepal prenagljeno. Tisti, ki novice samo požira, nima časa za razmišljanje, premlevanje in vrednotenje. Potem, ko je pazljivo pretehtal politično kuhinjo in različne vidike skorumpiranosti sodobne družbe, je sklenil, da se bo lotil problema iz povsem drugega zornega kota. Stvarnost ga je še najbolj spominjala na zmaja s tisočerimi glavami, proti kateremu preprosto ni imel nobenih možnosti. Zato se je odločil, da bo zmaju odsekal eno glavo in zveri zlezel pod kožo tako, da bo to glavo preučil do zadnje podrobnosti. Kot izhodišče si je izbral 1.september 1973, del svoje spalnice pa je preuredil v delovni kot in ga opremil z najnujnejšimi pisarniškimi pripomočki: pisalnim strojem, škarjami, lepilom, papirjem in v usnje vezano splošno enciklopedijo v štiriindvajsetih knjigah.

 

(4)

 

Tako je Ptk prebral vse norveške časnike, ki so izšli 1.septembra. Vključno s tedniki. Ko je konec oktobra končal z delom, se je posvetil časopisom drugih skandinavskih dežel. Najprej se je lotil Danske in Švedske. Dneve je preživljal v univerzitetni knjižnici, kjer so mu dodelili stalni sedež, ponoči pa je po zidovih svoje spalnice lepil izrezke, pripombe in fotokopije. Ptk se je začel zanimati za krivulje in diagrame.

 

(5)

 

Ptk, ki je želel zbrati čim več materijala za svojo študijo, je pisal uredništvom po vsem svetu, da mu pošljejo po en izvod časopisa z dne 1.septembra 1973. Pri tem se ni menil za to, če obvlada jezik, v katerem so bile publikacije natisnjene. Začel je hoditi na večerne tečaje špančine in ruščine. Kmalu je začelo v njegovi spalnici zmanjkovati prostora.

 

(6)

 

Minila so štiri leta. Stanovanje, v katerem je Ptk obdržal samo še štedilnik, hladilnik, postelja, mizica in lesen stol, je bilo natrpano s časopisjem skoraj do zadnjega kotička. Nobenega drugega pohištva ni bilo več. Niti opreme. Ptk je razdelil sobe z več sto pregradami, prehodi pa so bili tako ozki, da se je med njimi lahko premikal samo postrani. In še to skrajno pazljivo. Takrat, ko je hotel ponovno pogledati neko pomembno novico ali oglas ali pa zabeležiti kakšno novo misel. Ptk je delal honorarno kot računovodja in je imel veliko prostega časa, ki ga je v celoti preživljal v svojih zgodovinskih arhivih. Zanemarjal je prijatelje in sorodnike in če je na poti v službo slučajno naletel na koga, mu je le s skrajnimi napori uspevalo, da se je kolikor toliko smiselno pogovarjal. Ptk se je vedno znova čudil, kako je mogoče, da ljudje tako malo vedo o 1.septembru 1973. Končno je prišlo do tega, da se je popolnoma zaprl pred svetom, da se sploh ni več zmenil za vabila, da je izključil telefon in da je začel hoditi v službo po stranskih ulicah.

 

(7)

 

Ptk se je moral dvakrat preseliti v večje stanovanje. Do leta 1982 se je naučil kakih dvajset različnih jezikov in narečij. Toda vsak dan je bilo kaj novega in študija ni bilo ne konca ne kraja. Področje, ki se ga je lotil, je bilo malodane neizčrpno. Kdo bi pomislil, da se je zgodilo toliko stvari prav 1.septembra 1973? "Kakšno naključje! Kakšna sreča, da sem si izbral prav ta dan," je sam sebi govoril Ptk, ki že dobrih šest let ni z nikomur spregovoril niti besede. Za urejanje zbirke je še vedno uporabljal pregradne sisteme in se pri tem na vso moč trudil, da je razvrščal gradivo čim bolj sistematično.  Seveda je bilo za nekatere tematske sklope potrebno več prostora, za druge pa manj. Za vremenske podatke, kot sta bila temperatura ali veter je zadostovalo že pol stene, medtem ko so na primer poslovanje in finance napolnile vso jedilnico. Vsega skupaj trideset pregradnih sten, kar je znašalo več kot 1000 kvadratnih metrov.

 

(

 

Pisal se je februar 1983. leta in nekega turobnega, oblačnega dne, ko se je Ptk vračal domov s tečaja mongolskih dialektov, je v oddelku za šport in šah izbruhnil požar. Ko je odprl vrata, je ogenj ravno zajel steno z boksarskim dvobojem v težki kategoriji med prvakom Georgeom Foremanom in izzivalcem iz Portorika. Slika, na kateri je prvak z močnim desnim, ločnim udarcem podrl izzivalca, se je zvijala v ognju, ki je besnel kot za stavo. Prav nič ni bilo mogoče rešiti. Ko je prispela gasilska brigada, je od arhivov ostal samo še pepel. Ostala sta samo še dva kletna prostora, kjer pa so bile v glavnem le osmrtnice in razpisi delovnih mest. Skratka nič kaj pomembnega. Ptk je v požaru staknil hude opekline in odpeljali so ga v bolnišnico.

 

(9)

 

Ptk je preostali dve leti svojega življenja preživel v bolnišnici, kjer so se zdravniki in pacienti zaman trudili, da bi z njim navezali kakršenkoli smiseln pogovor. Kadarkoli je kdo omenil vojno v južni Ameriki, je Ptk začel govoriti o Vietnamu. Če je stekla beseda o evropski skupnosti, je Ptk nemudoma izjavil, da večina Norvežanov naprotuje članstvu. On pa še prav posebno. Če je kdorkoli od pacientov spregovoril o športnih stavah, je Ptk takoj zmajal z glavo in zamomljal nekaj o nešportnem boksarskem udarcu in o sinhroniziranem svetovnem plavalnem prvenstvu v Beogradu. Sem ter tja je povedal, kako so z dna Atlantika rešili dva Angleža, ki sta bila ujeta v miniaturni podmornici. Angleškega kralja Charlesa je imel še vedno za prestolonaslednika, Nixona pa za predsednika združenih držav Amerike. Seveda, če je bil sploh pripravljen odpreti usta. Zdravniki, ki so bili enotnega mnenja, so lahko samo še ugotovili, da je Ptk brezupen primer in da zanj ni več pomoči.

 

(10)

 

In ko se je nekega dne zgodilo, da se ni nihče več niti trudil, da bi mu pomagal, je Ptk končno našel svoj mir, ki ga je tako dolgo iskal. Poslednje tri mesece je preživel v postelji. Bil je srečen. V mislih je zbiral podatke in novice, jih skrbno sortiral in urejal v celoto. Bilo je tako, kot če bi preuredil svoje možgane in sistematično obdeloval zbrano gradivo od leve proti desni. Podoba 1.septembra 1973 je postajala vse bolj jasna. Vsak dan je bila bolj razumljiva in vse popolnejša. Imena in številke so se stapljala v načrte in diagrame. Začenjal je razumevati povezavo med obmejnimi vojaškimi spopadi in filmskimi reklamami. Ptk je kar žarel od zadovoljstva. Pričelo se mu je svitati, za kaj gre. Posamezni delčki mozaika so še vedno manjkali, vendar jih je kmalu odkril. In doumel, da spoznanja ne more več obvladati. Podoba sveta je bila preveč za njegove možgane, njegov um se je razpršil in spoznanje je preplavilo bolnišnico. In še vedno je nekaj manjkalo. Nekaj delcev. Ptk je še naprej iskal in tudi našel, kar je potreboval. Novoumišljena podoba sveta je prerastla bolnišnico, napolnila park pred stavbo in se kot prosojna prevleka vtisnila v drevesa, nebo in ptice. Vendar je bil Ptk takrat že mrtev...  Kake četrt ure, je menil eden od zdravnikov. Mogoče deset minut, je pripomnil drugi.

 

Nihče pa ni opazil, da je nastopila jesen.         

 

[sigismundus]

Kevin J. Anderson: Spomini po naročilu

 

Medtem ko raketno plovilo brzi skozi vesoljske dalje, se vidnost zvezd vse bolj pomika proti modremu delu vidnega spektra. In z vsakim trenutkom se starostna razlika med Eriko in menoj zmanjšuje. Erika je ostala na Zemlji, kjer se je ponovno rodila in začenja svoje drugo življenje. No, pravzaprav začenja  novo življenje njen klon in medtem, ko sem jaz sicer vse dlje v vesolju, pa se svoji ljubljeni Eriki v času vse bolj približujem.

 

Sem edini potnik na ladji, ki je popolnoma avtomatizirana in medtem, ko udobno sedim v kapitanskem sedežu, se mi je čas zaradi relativnostnih učinkov malodane ustavil. Na Zemlji teče čas sorazmerno hitro, meni pa se vleče kot večnost, saj čakam, da se bom vrnil domov in da bom zopet z Eriko. Takšno kot je nekoč bila.

 

***

 

To je moj najljubši spomin. Tisti, ki sem ga najprej posnel.

 

Eriko sem spoznal, ko sva štopala po podeželju. Uživala sva v samoti. Stran od prenatrpanih mest. Takrat sva se nahodila kot le kaj in zmenila sva se, da se ponovno dobiva čez dva tedna, ko naj bi šla čolnarit.

 

Bilo je poletje, pripekalo je kot za stavo, voda je bila topla in medtem, ko se je rečni tok počasi vil pod nama, sva se nasmejala od srca. Erika je s seboj pripeljala svoj gumijasti čoln, vendar sva bila zaradi najinega ponovnega snidenja tako zmedena, da sva čisto pozabila na tlačilko za zrak. Bilo nama je nerodno kot le kaj, zato sva pokleknila na kamenje in pesek na rečnem bregu in se menjavala pri napihovanju velikanskega gumenjaka, dokler nisva samo še sopihala in bila čisto zaripla v obraz. Takrat se nama je to sicer zdelo smešno kot le kaj, vendar pa je bil prav to eden od doživljajev, na katerem se je utrdilo najino razmerje.

 

"Vesela sem, da nisi jezen," mi je rekla Erika.

 

Zmignil sem z rameni in enkrat za spremembo rekel tisto, kar je bilo treba. "Ljubica moja, pomembno je le to, da sva skupaj. V bistvu je skoraj popolnoma vseeno, kaj počneva."

 

Ko sva ugotovila, da sva pozabila tudi vesla, nama je bilo še bolj nerodno. Skobacala sva se v čoln, se odrinila od obale, brcala z nogami, veslala z rokami in si pomagala še z gumijastimi jermeni, dokler nisva dosegla glavnega rečnega toka.

 

Tistega sončnega dne sva ure in ure plula po reki in se pogovarjala. Za malico, ki sva jo imela v hladilni torbi, sva si privoščila kruh s sirom in nekaj pločevink cenenega piva. Ko nama je bilo prevroče sva se enostavno zvalila v vodo, čofotala tako dolgo, dokler se nisva shladila in nato ponovno zlezla nazaj v čoln.

 

Enkrat sem zaplaval do Erike, ji z roko zdrsnil za hrbet in jo privil k sebi. Še predno sem se dobro zavedel kaj počnem, sem ji ukradel poljub. Ni mi branila in takrat je bilo tako, kot če bi se čas ustavil. Pozibavala sva se v topli vodi in počutila sva se, kot da lebdiva in da za naju zakon teže sploh ne velja.

 

Na sonce, ki je pripekalo z vso močjo, se nisva niti zmenila in mene je popolnoma zaneslo, ko sem občudoval diamante iz drobnih vodnih kapljic, ki so se svetlikali na njeni koži...

 

Od vseh dogodkov, ki sem jih podoživljal pri snemanju spominov, mi je ta ostal najbolj pri srcu.

 

***

 

Posnetek eksplozije lunarnega raketoplana sem videl že na poročilih, tako da sem za nesrečo izvedel prej, kot so me uradno obvestili. Opazoval sem, kako je raketoplan vzletel z dna luninega kraterja in se usmeril na dvodnevno pot do zemljine orbite. Ko je bil že skoraj izven dosega lunarnih snemalnih kamer, so rezervoarji s tekočim gorivom eksplodirali in raketoplan se je spremenil v oblak razbitin in svetlikajočih delcev ledu in zmrznjenega zraka. Na sliki je bilo vse polno motenj, saj jo je poročevalna ekipa tako močno povečala, da je vse prasketalo.

 

Na raketoplanu je bila tudi Erika. Najbolj ironično od vsega je bilo to, da je odšla na lunarno postajo na redni, dvomesečni, inšpekcijski pregled. Pregledala je podzemske hodnike in se prepričala, da bi morale tako plošče na zunanjih kupolah kot mehanski sistemi za preživetje zagotavljati varnost naseljencem še vsaj naslednja dva meseca.

 

Nobenega dvoma ni bilo, da je bila Erika popolnoma sproščena, ko je zapuščala lunino gravitacijsko območje. Svoje delo je opravila, medtem ko bi moral za varnost raketoplana poskrbeti nekdo drug...

 

Takoj, ko mi je protokol dovoljeval, sem se znebil uradnih predstavnikov Transporta  in njihovega sprogramiranega obžalovanja. Nato sem se zazrl v stene doma, ki sva ga z Eriko delila več kot deset let. Skozi solze, ki so mi polzele po licu, sem namesto luči videl samo še živopisno migljanje svetlobnih odsevov.

 

Nato sem šel v kopalnico in vzel Erikin glavnik, ki ga je pozabila vzeti s seboj. Držal sem ga v roki in strmel v tistih nekaj zlatih las, ki so se ujeli v glavnik. Erike ni bilo več. In tudi nikakršnih posmrtnih ostankov ni bilo. Samo nekaj las, nekaj zlatih las, mi je ostalo od nje.

 

 

***

 

Ko sem Eriko prvič obiskal doma, sem jo skrivoma opazoval, kako se je lišpala pred ogledalom in kako spretno se je česala. Čakal sem jo pred vrati, bil sem oblečen v najboljšo obleko in nato mi je prišla odpret.

 

Slišati je bilo tiho glasbo in v sobi so gorele sveče. Erika običajno ni kuhala, vendar je takrat natanko pregledala trakove za pripravo hrane, tako da ne bi naredila kake napake. Da se je bila pripravljena za mene tako potruditi je naredilo name večji vtis, kot bi ga lahko kdajkoli naredila kakšna večerja.

 

Povabila me je, naj sedem in nato se mi je popolnoma posvetila. Najprej mi je postregla solato v velikanski prozorni skledi in mi na krožnik naložila zvrhano procijo dušenih brokolijev, ki jih sicer sploh ne maram. Nato je dodala lepo, rjavo zapečena piščančja prsa in vsakemu od naju natočila kozarec mrzlega burgundca v ledeno hladne kozarce. Nasmehnila sva se drug drugemu in nazdravila.

 

"Ali je vse v redu?" je vprašala Erika.

 

Pritrjujoče sem zamrmral in nato bleknil, ne da bi kaj pomislil: "No, burgundec ne bi smel biti hladen. To vino se pije pri sobni temperaturi."

 

Erika je bila popolnoma zaprepadena. Še sanjalo se mi ni, da jo bo tako prizadelo. Ena sama nepremišljena beseda je uničila vse njene skrbne priprave. Pojma nisem imel, da je tako krhka.

 

"Saj je vendar čisto vseeno..." sem začel, vendar je Erika že vstajala od mize. In to tako hitro, da se je stol prekucnil in da je...

 

"Ne!" Previl sem trak, da izbrišem ta delček neljubega spomina. Takšne nepomembne podrobnosti pa res ne sodi shranjevati za večno. Enostavna zadevica. Poigračkal sem se s tipkami, izbrisal svojo nepremišljeno opazko in nadaljeval.

 

Zaprl sem oči in se prepustil domišljiji. To bo za Eriko veliko boljše.

 

Da. Na koncu koncev je le servirala burgundec pri sobni temperaturi. Jedla pa sva artičoke, katere naravnost obožujem. Večerja je bil naravnost popolna. Ko sva pojedla, sva se nasmehnila in se v medli svetlobi sveč prijela za roke.

 

***

 

Možakar na oddelku za kloniranje je shranil Erikine zlate lase v sterilno, prozorno vrečko. "Nikar ne skrbite, gospod. Tole nam bo povsem zadoščalo. Nobenih težav ne bo. Resnično mi je žal za nesrečo, ki se je zgodila vaši ženi, vendar pa bomo zdaj lahko vse uredili," je rekel možakar in spravil vrečko.

 

Zleknil sem se na stolu in se delal, kot da se me vse skupaj sploh ne tiče. Počutil sem se praznega. Bil sem obupan. To kar sem počel, ni bilo videti prav. Obenem pa je bilo to tudi edino, kar sem sploh lahko storil.

 

Moški, njegovega imena se sicer ne spomnim več, je opazil mojo omahljivost, vendar je poznal svoj posel in je bil navajen na tako živčne stranke, kot sem bil jaz. Govoril je odsekano, s povišanim glasom, vendar nisem razpoznal nikakršnega posebnega tujega naglasa. Zdelo pa se mi je, da je izgovarjal obrazila nekako umetno, kot če bi se jih naučil v jezikovnem tečaju.

 

"Saj ste se udeležili našega posvetovalnega seminarja, mar ne?" je vprašal možakar, ki ni niti trenil s svojimi drobcenimi očmi, medtem ko me je opazoval. "Verjetno že veste, da bomo s pomočjo genetskega materijala v teh laseh, oplodili neko podarjeno jajčeče. Otrok, ki se bo razvil iz njega bo genetsko povsem enak, kot je bila vaša žena."

 

"Povedati pa moram, da bo duševno takšna kot novorojen otrok. Čeprav bo seveda imela popolnoma enako telo kot vaša pokojna žena. Težave bodo nastopile zaradi starostne razlike, saj boste čez trideset let..." je nadaljeval možakar, dvignil roko s skrbno negovanimi nohti in pomahal s prstom. 

 

"Odpravljam se na daljše križarjenje po vesolju," sem ga prekinil.

 

Možakar je presenečeno privzdignil obrvi. "Večina ljudi ni pripravljena storiti kaj takega. Čeprav se nekako že odločijo in naročijo klona, pa niso pripravljeni zapustiti svojih prijateljev in prekiniti svojih življenj."

 

"Erika je vredna bistveno več kot to," sem odvrnil.

 

Moški iz oddelka za kloniranje se je nasmehnil. "Če hočete, vam lahko sestavimo podroben program poleta, da boste dosegli zaželjeni relativnostni učinek. Ob vaši vrnitvi bo tako vaša žena prav takšna, kot se jo spominjate. Tako telesno kot starostno. Težave so le s spomini. Oh, ti spomini..."

 

Pogledal sem stran. Ni mi bilo do tega, da bi poslušal tisto, česar sem se ves čas bal. Vedel sem, da nikoli več ne bom imel takšne Erike, kot je bila nekoč, saj so bili njeni spomini dokončno izgubljeni.

 

Moški iz oddelka za kloniranje je nekaj časa čakal in mi nato dejal, kot če bi mi hotel zaupati skrivnost: "Veste, tudi za to obstaja rešitev."

 

***

 

Podoživljanje spominov in miselna koncetracija, ko se človek skuša spomniti tudi najmanjših podrobnosti in jih posneti na trak, je zagotovo najbolj prijetna vrsta bolečine, ki si jo lahko sploh predstavljamo.

 

Seveda sem iz Erikinih spominov izbrisal sleherno sled mojega skoka čez plot. Ni ga več. To se enostavno sploh ni zgodilo. Sicer pa ne vidim nikakršne potrebe, da bi morala tudi nova Erika še enkrat trpeti.

 

Med tem, ko sem brisal spomine na svoj skok čez plot, sem se zavedel, da mi pravzaprav ni do tega, da Erika ne bi izvedela mojih razlogov za nezvestobo in nezadovoljstvo, ki me je pripeljalo do tega, da sem si poiskal družbo in razumevanje druge ženske. Čeprav je ta dogodek v marsičem močno načel tiste najžlahtnejše naklonjenosti, ki so naju združevale, sem bil prepričan, da bi se morala Erika iz tega tudi kaj naučiti. Če bi me bolj razumela, bi tudi vedela, kaj potrebujem in kaj v najini zvezi pogrešam.

 

In tako sem nekoliko preuredil svoje spomine, obdržal nekaj medsebojnih prepirov in drobnih zamer, ki so bile med nama. Navzlic temu mi je le uspelo poiskati način, da bi se Erika zavedla svojih pomanjkljivosti, predno bi bilo prepozno. Tako naj bi končno doumela, kaj počne: kako me zaradi svojega dela zanemarja in da mi poklanja  premalo pozornosti. In nato sem v svoji domišljiji preuredil še nekaj drugih dogodkov.

 

Tokrat sem uredil stvari tako, kot sem si vedno želel, da bi se zgodile. Tokrat, ko sem snemal Erikine najnovejše spomine, sem namesto njenih objokanih oči in zariplega obraza, namesto obupanega obtoževanja, kaj sem ji storil... Tokrat je Erika, čeprav je imela še vedno solzne oči, povesila glavo, se opravičila in mi povedala, kako zelo me ima rada.

 

***

 

Moški z oddelka za kloniranje se je najprej prepričal, če razumem, kako deluje snemalna naprava in šele nato odšel iz sobe in me prepustil razmišljanju in spominom. Iz ozadja se je slišala tiha, pomirjajoča, subliminalna glasba, luči so medlo svetile, v sobi je prijetno pihljalo in na koži sem imel pritrjene mrežaste elektrode. Vse to me je spravilo v nekakšen polhipnotični trans, tako da sem se lahko spomnil vseh podrobnosti o svoji Eriki.

 

"Spomini, ki jih posnamemo, so neverjetno živi," mi je pojasnjeval možakar. "Posnamemo prav vse. Naša življenja ne tvorijo samo pomembni dogodki ampak so v bistvu skupek drobnih detajlov. S posebnim procesorjem, ki upošteva osebnostne referenčne okvire, lahko preusmerimo vidik na posamezni dogodek na katerokoli drugo osebo. Tako, kot bi se ga ta oseba spominjala. Takrat namreč, ko se spomnite na nekaj, kar se vama je z ženo pripetilo, je to predvsem vaše videnje, ki se ga spominjate skozi svoje oči. Z osebnostnim referenčnim okvirom, ki videnje dogodkov ustrezno prilagodi, se to seveda spremeni. Tako prirejene spomine nato vsadimo v klona, da se bo spominjal dogodkov, kot da bi jih sam doživel. Na tak način je resnično mogoče, da boste vse, česar se boste spomnili, delili s svojo klonirano ženo. Pravzaprav bo v vseh pogledih ponovno vaša žena."

 

Moški se je zagledal vame, stisnil ustnice in nadaljeval s povišanim glasom. "Prosim vas, da se spomnite čim več podrobnosti. Tudi najbolj nepomembne stvari. Prikličite si jih v spomin in jih posnemite. Čim več podatkov bomo imeli tem bolj nam bo uspela ponovna stvaritev vaše žene."

 

Na oddelku za kloniranje so mi pripravili program enajstih seans. Zagnano sem se vrgel v snemanje svojih spominov, saj sem hotel ponovno podoživeti sleherni, dragoceni trenutek, ki sem ga preživel z Eriko.

 

***

 

Najin zadnji prepir, tisti za katerega mi je najbolj žal, se je zgodil nekaj mesecev potem, ko mi je Erika vztrajno namigovala, da bi imela rada otroke. Za vse to se sploh nisem zmenil in zato me je Erika končno kar odprto vprašala, če hočem imeti otroke. Po tem, kako se je obnašala in kako je zvišala glas, je bilo več kot očitno, koliko ji je bilo do tega.

 

Prej sem že večkrat slišal za takoimenovano biološko uro in vem, da se je kar nekaj mojih znancev nenadoma in v nasprotju z vsako pametjo odločilo zavreči svojo kariero in imeti otroke. Z Eriko sva se šele pred kratkim vselila v večje stanovanje. Ves svet je bil pred nama. Imela sva vse, kar sva potrebovala in njeno vprašanje me je popolnoma vrglo s tira.

 

Erika se je vseskozi preobremenjevala z inšpekcijami, tako da naju je njena služba že močno odtujila. Nikoli je ni bilo doma. Enkrat je bila na lunarnem raketoplanu, drugič je preverjala predor pod Rokavskim prelivom, tretjič most na Beringovi ožini. Če bi imela otroka, ali pa celo več, kot je bilo mogoče razumeti njeno vprašanje, potem bi izpuhtelo še tisto malo časa, ki sva ga imela zase.

 

Bil sem prepričan, da nisva imela ne dovolj časa in ne dovolj moči, da bi bila dobra starša. In vedel sem, kako nezadovoljstvo staršev, ki jim otroci zrastejo čez glavo,  slabo   vpliva na njihovo vzgojo. Pojasnil sem Eriki, da ne izpolnjujeva najosnovnejših pogojev, da bi bila lahko dobra starša in da bi se morala, če želiva dobro najinemu še nerojenemu otroku, prav zaradi njega odreči starševstvu.

 

To je Eriko popolnoma sesulo. Naslednje tedne je bila brez vsake volje in komaj, da mi je še namenila kakšno besedo. Prav tako ni hotela več z menoj v posteljo. Vse skupaj je hudo načelo najino zvezo. Ko so jo poslali na Luno na redni inšpekcijski pregled, njen zadnji inšpekcijski pregled, sva malodane začutila olajšanje.

 

Zdaj pa je bilo najpomembnejše, da svojo Eriko dobim nazaj.

 

In tako sem se potem, ko sem temeljito premlel najin prepir in moje prepričljive razloge odločil, da izbrišem spomin na njeno otročje obnašanje in nasprotovanje mojim argumentom. Spremenil sem spomin, tako da je po novem Erika zelo dolgo razmišljala o tem, kar sem dejal in nato je končno, sicer malodušno, vendar z resničnim razumevanjem, prikimala in se strinjala z menoj.

 

"Prav imaš. Bilo je prelepo, da bi bilo res. Sicer pa konec koncev sploh nočem imeti otrok," mi je nato dejala.

 

Bil sem naravnost presrečen z Erikinim novim spominom. Najina zveza se bo tako samo še utrdila.

 

***

 

Sedim za krmilom svojega vesoljskega plovila in medtem, ko zvezde brzijo mimo, mislim na svojo Eriko. Kronometer pred menoj meri dve vrsti časa: moj subjektivni čas, ki ga preživljam v pilotski kabini in zemeljski čas, ki se odvija z vrtoglavo naglico medtem, ko letim proti svojemu cilju. Še malo, pa bom lahko obrnil svojo ladjo in se z vso hitrostjo napotil proti Zemlji.

 

Ko se bom vrnil, bodo minila tri desetletja. Vse svoje prihranke sem doma varno naložil, vesoljska agencija pa je del mojih prihodkov odvojila za redno izplačevanje stroškov, ki jih ima tvrdka za kloniranje s pripravo Erikinega klona.

 

Ko se bom vrnil, bo Erika prav taka, kot je bila. In tudi enako stara. In imela bo enako osebnost. Vse kar sem izgubil. Ugodno se namestim na kapitanskem sedežu in se ponovno nasmehnem. Predstavljam si, kako me bo Erika prišla pozdravit na vesoljsko pristajališče. Kar dočakati ne morem, da jo zopet vidim.

 

Prav takšna bo, kot se jo spominjam.

[sigismundus]

Gene Wolfe : Sončni labirint

 

Labirinti so mogoče starejši od človeštva. Zanesljivo je, da so jih jamski ljudje gradili tako, da so na tla polagali kamne velike kot nogometna žoga, morda pa tudi na druge načine, kakršnih dandanes ne poznamo več. Utrdbe na vzpetinah neolitske Evrope so varovali spleti suhih jarkov. Tezej se je prebil skozi Minosov varljivi dvorec s klopčičem sukanca in tako postal prvi v neskončni plejadi domišljijskih raziskovalcev labirintov. Prelepa Rozamunda je izpustila s pletilko prebodeno vezenje, na klopčič preje v svojem žepu pa je pozabila in tako vitezom kraljice Eleonore omogočila, da so razrešili Hampton Courtski labirint.

 

Zadnje čase je bilo zgrajenih malo labirintov, tisti, ki so bili, pa so bili večinoma ograjeni s cenenimi in nedomiselnimi pregradami. Letala in helikopterji vse pogostejšnim lažnim športnikom omogočajo, da nove labirinte posnamejo iz zraka, zapečkarski pustolovci pa jih nato razrešujejo s pomočjo fotografij in s svinčnikom. Videti je, kot da so minili časi čudes, obdobij, ko so živele nedolžne mladenke in pošastni stvori.

 

Toda ni čisto tako. Baje si je neki znan bogataš izmislil novo vrsto labirinta, tokrat mogoče res nekaj popolnoma novega in to vse od mitoloških obdobij dalje. Da ohranimo njegovo zasebnost bomo tega novega Dedala imenovali gospod Smith. Da onemogočimo zračne snemalce, povejmo le to, da se labirint nahaja v gorovju Adirondacks.

 

Na skrbno negovani zelenici stoji - v večini primerov močno narazen - zbirka očarljivih, vendar prav neverjetnih predmetov. Tam se nahaja vse, od najrazličnejših menhirjev do uličnih svetilk z Dunaja, iz Pariza, pa tudi iz Londona in New Yorka; tam je stebrasti poštni nabiralnik, prav tako iz Londona, pa vodometi, ki nekaj časa škropijo in nato usahnejo; odslužen ladijski čoln je naslonjen na travni greben, vendar je ladijski jambor nepoškodovan; stoječe steblo odmrlega drevesa je porastlo z vrtnicami in tam je še mnogo drugih predmetov. Kadar sonce sije na te predmete, njihove sence tvorijo stene zamotanega in domiselno napravljenega labirinta.

 

Očitno je, da je to labirinit, ki se spreminja iz ure v uro, v bistvu kar iz minute v minuto. Manj očitno pa je, da ga je mogoče razrešiti samo ob določenem času in to nikoli opoldne, saj so takrat sence najkrajše. Prav tako pa je to tudi labirint, iz katerega lahko vsak raziskovalec svobodno oddide, kadarkoli se mu to zahoče.

 

Pravijo pa, da večina obiskovalcev, vsaj kar se tiče odraslih, tega ne stori. Zgodaj zjutraj, ko sence gora še zastirajo jaso, gospod Smith pripelje izbrane  goste na prostor, ki predstavlja središče labirinta. Na travnih biljkah še vedno leži sveža rosa in slišati ni nobenega drugega zvoka kot žvrgolenje ptic. Moški, lahko pa sta tudi moški in ženska, morata stoje počakati nekaj minut. Medtem morda pokadita kako cigareto. Nato se nad z meglicami zastrtimi drevesnimi krošnjami pojavi rdečkast sončni obris, vodometi brizgnejo kristalaste curke, ptice utihnejo in nenadoma se na jasi pojavijo senčnate sobane, kot v skici, ki jo je z obledelim črnilom zarisal sam bog.

 

Takrat gospod Smith stopi po labirintu in gosta povabi, naj si poišče svojo lastno pot. Gost tako seveda tudi stori, sprva sebi v zabavo, nato pa se skrajno resno posveti reševanju. Sence se neopazno premikajo. Pojavljajo se novi hodniki, stari prehodi se zapirajo in to včasih prav s presenetljivo hitrostjo. Kmalu se pot, po kateri je stopal gospod Smith, združi s tisto, po kateri je hodil obiskovalec, saj gospod Smith dobro pozna svoj labirint in tako potem skupaj nadaljujeta pot, vendar tako, da gost stopa prvi. Gospod Smith pripoveduje o kipu Diane, tistemu ki je kopija kipa iz Louvra; podoba sončnega boga Tolteka je pristna, saj so jo izkopali v Teotihuacanu. Med  pripovedovanjem  sence drsijo po jasi in za trenutek se zazdi, kot da se zaradi rahlega pozibavanja trave zvijajo kot pernati Quetzalcoatl. Gospod Smith stopi stran, toda njegova pot še nekaj časa vodi skoraj vzporedno s potjo, po kateri stopa obiskovalec.

 

"Vidite tisto senco tam?" ga povpraša gost. "Čez kako minuto ali dve se bo skrajšala, tako da bom lahko prišel skozi."

 

Gospod Smith se ob tem le nasmehne.

 

Obiskovalec čaka in samozavestno pregleduje čudovite temno in svetlozelene vzorce. Senca na katero je mislil prej, morda je bila to tista, ki jo meče Korintski steber, se  resnično krajša; toda medtem se s soncem privali nova senca, ki prekriža željeno pot. Večina odraslih gostov ne zapusti labirinta vse dokler jih ne odreši kak potujoč oblak. Nekateri med njimi pa se upirajo celo taki rešitvi.

Gospod Smith pogosto povabi v labirint skupine otrok, njihove obiske pa tako časovno uskladi, da jih lahko popelje do samega središča. Tam, na delu krušljive stene, ki je vsaj videti starinska, jim pokaže mrko postavo Minotavra in pojasni, da je to pošast, ki straši v sencah labirinta. Od daleč, toda ne iz smeri, kjer stoji hiša, je slišati zamolklo rikanje bika. Zablodel obiskovalec bi v vejah nekaterih dreves morda lahko našel stereo zvočnike, morda pa tudi ne. Gospod Smith pravi, da običajno lahko že vnaprej napove, kateri otroci bodo v labirntu uživali. Večkrat so to fantje kot dekleta, toda ne prav pogosto. Morajo biti mladi, vendar ne premladi. Očala jim običajno koristijo. Gospod Smith rad pokaže sliko svoje najnovejše Ariadne, temnolase devetletne deklice.

 

Vendar pa je gospod Smith pravičen z vsemi otroki. Daje jim ista navodila in jih enako hrabri. Nekateri se sicer že sprva ne zmenijo za labirint in odtavajo stran, da si ogledajo nagnjeno razpelo ali pa morda modro obarvano tekočino v nebo se dvigajočemu Torricelijevemu barometru, drugi pa skušajo izvleči meč kralja Arthurja iz skale, seveda vsakokrat neuspešno. Posamezniki vztrajajo dlje časa in iščejo poti med nevidnimi stenami še kako uro ali dve.

 

Toda vedno, ko se senca velikanskega kazalca na sončni uri pomakne do peščenca XII, ki stoji na livadi, takrat tisti, ki so prestari, premladi, premalo resni in tisti, ki so resni preveč, odtavajo stran, za njimi pa vedno ostane gospod Smith, kateremu vedno obstoji ob strani vsaj en sam osamljen otrok, ki se še vedno igra v svetu senc

[nardi]

Ooooooooooooo, super. Sem te že pogrešala!
Madona, že dolgo nisem bila na forumu. Mi je kar malo nerodno.
Matej mi je obljubljal, da bova nekaj spremenila, zdaj pa sva oba dala to na stran.
V tem letu se bo tukaj marsikaj spremenilo.

Hvala za to prijetno popestritev.

[sigismundus]

 

Frederik Pohl: Milijonti dan

 

Rad bi vam povedal nekaj, kar se bo zgodilo točno čez tisoč let. Ljubezensko zgodbo o fantu in dekletu.

 

Čeprav sem doslej povedal le bore malo, pa tudi to ne drži povsem. Fant ni bil prav nič podoben fantom, kot jih poznamo, saj je imel kar sto sedeminosemdeset let. Pa tudi dekle ni bila taka kot druga dekleta. Zaradi drugih razlogov, pač. Sicer pa tudi ljubezenska zgodba ni tista mešanica silovitih čustev, ki ti popolnoma zmešajo glavo. Da si nekoga noro želiš. Da kar ne moreš brez njega. Takšna ljubezen torej, kot jo poznate dandanes.

 

To morate razumeti že od vsega začetka, saj vam drugače zgodba ne bo všeč. Če pa boste brali še naprej, boste na koncu po vsej verjetnosti le ugotovili, da ste prebrali nekaj, kar je polno trpljenja, radosti in človeških stremenj. Nekaj, kar je tako nabito s čustvi, da se vam bo zdelo vredno truda, ki ste ga vložili. Ali pa morda tudi ne. Razlog, zakaj dekle ni bila taka kot druga dekleta, pa je pravzaprav v tem, da sploh ni bila dekle. Bila je namreč fant.

 

Oh, oh. Kakšna jeza! Kakšno razburjenje! Koga pa zanimata dva pedra, pravite. Kar pomirite se. Tukaj ne bo nikakršnih vročih, sprevrženih scen, nad katerimi bi se lahko naslajali perverzneži. V bistvu gre za to, da tudi vi sami, če bi videli to deklico, ne bi nikoli uganili, da gre za fanta. Imela je pač dve dojki. In eno vagino. Njeni boki so bili nebeški. Obraz, gladek.  Nadušesnih mečic pač ni imela. Ženska torej, ni kaj. Čeprav bi vsakdo razmišljal, kateri rasi sploh pripada, saj bi ga zagotovo begal njen dolg rep, svilena, puhasta dlaka in škrgaste reže za ušesi. Bila je vododomka.

 

Ne bodite vendar tako zgroženi. Zaupajte mi, za božjo voljo. To je bilo prečudovito dekle in če bi v njeni družbi preživeli vsaj nekaj trenutkov, bi se vam zapisala v srce. In storili bi vse na svetu, da bi ostala z vami. Kar Dora ji bomo rekli. Čeprav je bilo njeno pravo ime Omikron, sedma stopnja, dvobaznik, S-Doradus-5314. Zadnji del imena je pravzaprav označeval njeno barvno skupino, ki je nekoliko spominjala na odtenek zelene barve. Dora, kot sem rekel. Bila je torej ženska, privlačna in prisrčna. Saj priznam, da tega morda ni mogoče razbrati iz mojih besed, vendar mi lahko verjamete. Bila je umetnica. Baletka. V nekem smislu, seveda. Njena dejavnost je zahtevala visoko stopnjo inteligence, popolno predanost, naravno nagnjenost k plesu in ogromno, ogromno vaje. Svoje točke je izvajala v breztežnosti, njeno predstavo pa bi najlažje opisali kot mešanico aerobne akrobatike in klasičnega baleta. Morda je njen ples malenkostno spominjal na baletno mojstrovino Umirajoči labod, ki jo je svoj čas odplesala Alexandra Labodova. Ampak to je seveda samo simbolična prispodoba, nič drugega. Sprijazniti se moramo s tem, da je vse kar je seksi pravzaprav čista simbolika. Razen morda takrat, ko kak ekshibicionist hodi naokrog z odprtim šlicem. In tistega milijontega dne, ko je Dora plesala, so ljudje ostali brez diha. Tako, kot bi vzdihovali tudi vi, če bi videli njeno predstavo.

 

Še nekaj besed o tem, da je bila pravzaprav fant. Občinstvu je bilo seveda popolnoma vseeno, da je bila genetsko moškega spola. In tudi vam bi bilo, če bi bili med njimi. Saj se vam o tem ne bi niti sanjalo. Razen če bi z biopsijo preiskali delček njenega tkiva in v njem odkrili kromosome xy. Sicer pa, kot sem že rekel, to ne bi nikogar zanimalo. V tistem času, ki se bo šele zgodil, so odkrili posebno tehniko, s katero so lahko odkrivali nagnjenja in nadarjenost še nerojenih otrok. Pravzaprav se je to zgodilo že dolgo pred rojstvom. Nekako v drugem stadiju delitve celic, ko se je oplojeno jajčece prvič razpolovilo. In takrat so seveda poskrbeli, da so se ta naravna nagnjenja razvijala v polni meri. Saj bi tudi vi tako storili, mar ne? Če so naleteli na otroka, ki je imel smisel za glasbo, so njegovo prirojeno nadarjenost razvijali in poskrbeli, da se je šolal na kaki  prestižni, glasbeni akademiji. Recimo Juilliard. Če pa so odkrili otroka, ki je imel ženska nagnjenja, so poskrbeli, da se je razvil v žensko. Že davno tega spol ni bil v ničemer odvisen od spolne združitve med moškim in žensko. Izbiro spola je bilo mogoče opraviti na zelo enostaven način, predvsem pa to ni nikogar niti najmanj motilo.

 

Koliko naj bi besedica najmanj sploh lahko pomenila? Niti toliko ne, kot če bi vam zobozdravnik zaplombiral zob. Ali pa še manj, kot če bi nosili slušni aparat. Ali se vse skupaj še vedno sliši tako neverjetno? Pa menda ne celo odvratno? In naslednjič, ko boste srečali lepotico z bujnim oprsjem, se spomnite, da bi bila lahko prav taka kot Dora. Genetsko moški, telesno pa ženska. Sicer pa so taki primeri dobro poznani tudi dandanes. Splet okoliščin, ki prevladujejo v maternici, lahko nadvlada dedne zasnove in povzroči spremembo spola. Edina razlika s svetom prihodnosti je ta, da se izbira spola dandanes dogaja naključno in brez naše vednosti, medtem ko bodo ljudje čez tisoč let to počeli načrtno. Ker bodo tako hoteli.

 

No, bodi dovolj o Dori. Če bi povedal, da je imela dobra dva metra, da je bila vitke postave in da je dišala po arašidovem maslu, bi vas verjetno samo zmedel. Zato bom kar povedal, kaj se je zgodilo.

 

In tako je tistega miljontega dne Dora izplavala iz svojega doma in vstopila v transportno cev, ki jo je z vodnim curkom brizgnila navzgor, da je pristala na elastični ploščadi tik pred svojo ekshibicijsko salo. Izgubila je ravnotežje, se zmedla, prav prikupno zaklela in se komaj ujela ob popolnemu tujcu. Kateremu bomo rekli kar Don.

 

Njuno prvo srečanje je bilo prav prisrčno. Tistega dne si je Don nameraval obnoviti noge in že sama misel na ljubezen mu ne bi prišla niti na kraj pameti. Don je zamišljeno je ubiral bližnjico čez pristajalno, vododomsko ploščad, ko ga je nenadoma vodni curek premočil do kože, v njegovih rokah pa se je znašla najlepše dekle, ki jo je kdaj uzrlo njegovo oko. Tisti trenutek se je zavedel, da mu namenjena. »Bi se poročila z mano?« je vprašal. »V sredo,« je zašepetala z blagim glasom in s to obljubo se mu je zapisala v srce. 

 

Don je bil visok, mišičast možak, bronaste barve in izjemno privlačen. Sicer tudi njemu ni bilo ime Don. Tako kot Dora ni bila Dora. Osebnostni del njegova imena je bil Adonis, kot poklon njegovi vihravi moškosti, zato mu bomo rekli kar Don. Njegova barvna šifra je bila 5290, kar je bilo v angstremih le nekaj manj kot Dorinih 5314. Bil je torej le za kak odtenek bolj modrozelene  barve od svoje izbranke, kar je pomenilo, da sta imela veliko skupnega, tako v okusu kot interesnih sferah. Čeprav je res, da je bil Don zaradi sevanja bolj bronaste barve. Da je bila to njegova druga koža, pa je seveda zopet čisto druga zgodba. Sicer sta pa zaljubljenca medsebojno naklonjenost intuitivno odkrila že s prvim pogledom.

 

V obup me sili že sama misel, kako naj vam razložim, s čim se je Don ukvarjal. Saj je jasno kot beli dan, da ni delal zato, da bi služil denar, ampak zato, da je dajal smisel svojemu življenju. Ali pa, če povem kar naravnost, da ne bi umrl od dolgočasja. No, veliko je potoval. Potoval je na medzvezdnih vesoljskih ladjah. In zato, da so te ladje letele dovolj hitro, je skrbelo enaintrideset moških in sedem žensk. Genetsko gledano, seveda. Kot pripadniki človeške rase. Don je bil seveda eden od njih. In delali so to, kar so pač delali. No, Don je v bistvu presojal različne možnosti. In zaradi tega je bil velikokrat izpostavljen močnemu radiacijskemu sevanju. Tu ni šlo za neposredno sevanje pogonskega sistema vesoljske ladje, ampak za radiacijski izsev, do katerega je prišlo v drugi fazi jedrskega razpada. Ženski del skupine, genetsko gledano, je namreč pripravljal izbor delcev, ki so nastali s subnuklearno transformacijo in ki so se nato v trkih medsebojno izničevali. Saj vem, da vam je to eno figo mar, ampak Don je moral zaradi sekundarnega sevanja nenehno nositi zaščiten, izjemno prožen, kovinski kombinezon, ki se je mu je popolnoma prilegal. In če ste še malo prej morda pomislili, da se je Don nastavljal soncu, pa naj povem da je bila njegova dodatna, kovinska koža, pač bronaste barve.

 

Poleg tega je bil Don kibernaut. Večino njegov telesnih delov so že zdavnaj zamenjali neskončno bolj obstojni in uporabni mehanski deli. Namesto srca je njegovo kri po telesu poganjala kadmijska centrifuga. Tako, da tudi to, da se mu je mladenka zapisala v srce, ne drži v celoti. Njegova pljuča so delovala samo takrat, ko je glasno spregovoril, saj mu je cel niz ozmotskih filtrov nenehno prečiščeval kisik. Prav gotovo bi človeku iz enaindvajsetega stoletja izgledal zelo nenavadno, saj je imel velikanske, svetleče oči, na vsaki roki pa po sedem prstov. Seveda pa je bil Don sebi na moč všeč. In jasno tudi Dori. Na vesoljskih križarenjih je Don obkrožil Proximo centauri, obiskal Procyon in zagonetne svetove Mira Ceti. Na planetarni sistem Canopus je pripeljal poljedelske vzorčne šablone, na Zemljo pa se je vrnil z ljubkimi, pametnimi miljenčki z bledordečkastega spremljevalca Aldebarana v ozvezdju Bika. Videl je na tisoče zvezd in desetisoče planetov. Vročih kot sončna sredica ali pa tako hladnih, da tudi molekularnega gibanja ni bilo več zaznati. Pravzaprav je ves čas potoval po zvezdnih stezah in se le občasno ustavljal na Zemlji.

 

Sicer vas pa tudi to ne zanima, kajne? Ljudje so tisti, ki so srž zgodbe in ne okoliščine, v katerih se znajdejo. In vi zagotovo želite izvedeti, kaj se je dogajalo s tem parom. Kaj naj rečem drugega kot to, da jima je bila sreča naklonjena. Zanosna čustva, ki sta jih gojila drug do drugega, so cvetela in se razvijala in dosegla vrhunec v sredo, na dan poroke. Tako kot je obljubila Dora. Sestala sta se v dešifrirni dvorani, z njima je bilo tudi nekaj prijateljev, ki so jima zaželeli srečo. Medtem, ko so stroji razčlenjevali njune osebnosti in jih vpisovali v podatkovno bazo, sta se držala za roke, se blaženo nasmihala in si nežno šepetala. In zardevala ob prijateljskih zbadljivkah svojih spremljevalcev. Nato sta si izmenjala biodiske z matematično simbolnimi zapisi svojih osebnosti in odšla vsak svojo pot. Dora se je vrnila v svoj dom pod morsko gladino, Don pa v svojo vesoljsko ladjo.

 

To je bila resnična idila. In odtlej sta živela srečno za vekomaj. Dokler se seveda nekega dne ne bosta odločila, da sta se naveličala življenja in bosta umrla.

 

Dejstvo pa je, da se od takrat nista videla nikoli več.

 

 

No, saj vem, saj vem. Ne verjamete mi. Niti besedice, kajne? Saj vas kar vidim, kako sedite za mizo, s sočnim, pečenim zrezkom na žaru, kako z roko držite list s tole zgodbo, obenem pa si gladite dlan, kjer ste se opekli. Aha, medtem pa poslušate plejko s hiti d' Indyja ali Monka. Takole pa ljudje ne bodo nikoli živeli, si mislite, vstanete in vržete v kozarec še nekaj kock ledu.

 

Mislite si, kar vas je volja, medtem se Dora že potaplja po transportnih ceveh in vrača v svoj podvodni dom. Tam je seveda najrajši in zato si je tudi izbrala možnost, da lahko diha tudi pod vodo. Če bi vam lahko povedal, s kakšnim blaženim pričakovanjem vstavlja biodisk z zapisom svojega ljubega v dešifrirni dlančnik, se nato tudi sama priklopi na simbolni manipulator in se potopi v svet ljubezni… No, če bi vam lahko to razložil, bi prav gotovo ostali odprtih ust. Ali pa debelo gledali. Ali pa godrnjali. Da pač to ne more biti ljubezen. Kljub temu pa vam zagotavljam, dragi bralec, prav res vam zagotavljam, da so njeni ljubezenski užitki pristni in tako polno doživeti, da se jih v stvarnem življenju še predstavljati ne morete. Sicer pa kar nergajte, saj je Dori to popolnoma vseeno. Če bi ji slučajno prišli na misel, vi tridesetkratni pradedek, potem bi si vas gotovo predstavljala kot prazgodovinskega primitivca. Sicer pa tudi ste. Dora je od vas v evolucijskem razvoju oddaljena prav toliko kotvi od avstralopiteka, ki je živel pred pet tisoč leti. V silnih navalih čustev, ki jih doživlja, ne bi zdržali niti trenutek. Pa menda ne mislite, da poteka evolucijski razvoj premočrtno? Ali si lahko sploh predstavljate, da se krivulja vse bolj, naravnost vrtoglavo vzpenja, tako da je na koncu že skorajda eksponentna. Možnosti za začetek življenja so bile na začetku res tako majhne, kot če bi snežinka skušala obstati v peklu, ko pa se je enkrat začelo, je šlo kot po masu. In vi starodavniki, ki srkate viski in v svojem ležalniku in jeste pečeno meso, no vi ste komaj stopili na pot razvoja razuma. No, katerega leta smo danes? Šest, sedem tisoč let po Kristusu. Dora živi v času, ko je napočil milijonti dan. Kar se bo zgodilo čez tisoč let. Maščobe v njenem telesu se samodejno razkrajajo, njeni izločki se s kemodializo izčiščujejo iz krvi, tako da sploh ne potrebuje toaletnih prostorov. Kadar se ji zahoče, da bi si popestrila pol ure prostega časa, lahko ustvari več energije, kot bi jo lahko prebivalstvo kake manjše države, recimo Portugalske, porabilo v enem dnevu. In mimogrede izstreli kak satelit ali pa preoblikuje vulkanski krater na Luni. Seveda Dona brezmejno ljubi svojega dragega. Na biodisku ima v matematično simbolnih zapisih shranjeno vsako njegovo gesto, gib, maniro, dotik roke, vznemirjenje in strast spolnega odnosa, slast poljuba. In kadar si ga zaželi, je dovolj, da se priklopi na manipulator in že je s svojim ljubljenim.

 

Seveda pa ima tudi Dom svojo ljubljeno. Svojo Doro. V lebdečem mestecu, ki je le kak kilometer nad njenim vodnim domovanjem. Ali pa v vesoljskem plovilu, ki kroži okoli Arcturusa, kakih petdeset svetlobnih let daleč.  Samo vklopiti mora svoj simbolni manipulator in v banki podatkov oživi Dora. Sveža, prikupna, poželjiva. Njegova Dora. In nato se silovito ljubita vso noč. In ves dan. Saj drži, da nista v resnici skupaj, obenem pa je tudi res, da sta se njuni telesi tako močno genetsko spremenili, da pravzaprav skupaj niti ne bi kaj dosti uživala. Don za uživanje ne potrebuje več svojega telesa. Spolni organi so stvar preteklosti. Prav tako ne čuti ničesar z rokami, ustnami ali prsmi. To so samo še bioreceptorji, ki sprejemajo in oddajajo dražljaje. Posamezni deli telesa ne čutijo več ničesar, saj so možgani in samo možgani tisti, ki narekujejo čutenje tako sladostrastja kot bolečine. In tako Don s svojim simulatorjem čutov in čustev uživa v digitalnih zapisih nežnosti, poljubljanja in najbolj divjih in strastnih trenutkih z večno, edinstveno in nepozabno Dono. No, z njenim zapisom, seveda. Ali pa z Diano. Ljubko Rozo. Ali vedno nasmejano Angelo. Saj je že z vsemi temi dekleti izmenjal matematično simbolne zapise osebnosti.

 

Saj vem, saj vem. Posmehujete se mi. Vse skupaj se vam zdi noro. Saj vem, starodavniki ste. Po britju si natrete obraz z brivsko vodico, se ozrete skozi okno na vaš športni, rdeči kabriolet, čez dan v službi  prekladate papirje, zvečer pa skušate, nekje ukrasti malo časa zase. Mar ni tako? No, pa mi povejte, kako vi, starodavniki gledate na Atilo. Ki so ga imenovali tudi Božji bič. Ali pa na pračloveka? Recimo, kromanjonca? No, ali zdaj končno razumete, kaj vam skušam dopovedati?

 

Prevedel: Žiga Leskovšek

 

[sigismundus]

David Eagleman: Stikalo za smrt

Posmrtnega življenja ni, nekakšna različica naših življenj pa kljub vsemu živi naprej.

Na začetku računalniške dobe so ljudje s smrtjo odnesli v grob tudi gesla in tako nihče ni mogel priti do njihovih datotek. Zato so programerji izumili stikala za smrt.

Stikala za smrt so omogočala računalnikom, da so enkrat tedensko zahtevali uporabniška gesla in tako preverjali, če je uporabnik še živ. Če se dalj časa ni odzval, je računalnik sklepal, da je uporabnik umrl in posredoval podatke pooblaščenim osebam. Stikalo za smrt je tako omogočalo dedičem, da so prišli do skrivnih, švicarskih bančnih računov in izvedeli stvari, ki jih uporabnik računalniškega naslova ni nikomur zaupal, dokler je bil še živ.

Ljudem se je kmalu posvetilo, da stikala za smrt ponujajo dobro priložnost tudi za slovo od svojih bližnjih. Tudi po smrti so prijateljem pošiljati različna sporočila, ki so se običajno začela nekako takole:  »Vse kaže, da sem umrl. Zato  izkoriščam priložnost, da ti povem, kaj resnično mislim o tebi…«

Ni trajalo dosti časa, ko se je razpasla navada pošiljanja sporočil v prihodnost. »Srečen sedeminosemdeseti rojstni dan ti želim. Od moje smrti je minilo že dvaindvajset let. Upam, da se tvoje življenje odvija tako, kot si vedno želel…«

In ni bilo dolgo, ko so ljudje začeli prestavljati sporočila v še bolj oddaljeno prihodnost. Namesto da bi priznali, da jih je že zdavnaj pobrala smrt, so se pretvarjali, da so še vedno živi. S posebnim avtomatskimi, odzivnimi algoritmi, ki so sproti preverjali vsa prispela sporočila, je stikalo za smrt skrbno analiziralo vso pošto, odgovarjalo na vabila, si izmišljevalo opravičila za obiske, pošiljalo čestitke za življenjske jubileje in vseskozi zatrjevalo, da uporabnik komaj čaka in se veseli srečanja v bližnji prihodnosti.

Dandanes je izgradnja stikal za smrt, ki se pretvarjajo, da je uporabnik še živ, postala prava umetnost. Stikala za smrt poskrbijo, da sem pa tja pošljejo kak faks, da občasno izvedejo bančno nakazilo ali pa preko medmrežja naročijo najnovejšo knjižno uspešnico. Najbolj domiselna stikala se spominjajo skupnih dogodivščinah, pogrevajo stare šale in dobre zgodbe, se bahajo o svojih dosežkih in se ob vsem tem hvalisajo z dolgoletnimi izkušnjami.

Tako se je zgodilo, da so stikala za smrt postala nekakšen kozmični paradoks človeške nesmrtnosti. Ljudje so spoznali, da smrti sicer ne morejo ubežati, da pa se ji lahko krohotajo v obraz.

Vse to se je pravzaprav začelo kot nekakšen upor proti smrtni tišini zagrobnega življenja. Težava nas, ki smo še med živimi, pa je ta, da imamo vse večje težave pri ločevanju ljudi na žive in mrtve. Računalniki se noč in dan ukvarjajo z družabnim življenjem mrtvecev in v njihovem imenu  razpošiljajo pozdrave, sožalja, vabila, opravičila, se spogledujejo, opravljajo in počnejo vse tisto, kar bi delali ljudje, ki se dobro poznajo.

Tako je sčasoma postalo jasno, kaj se dogaja s človeško družbo. Večina ljudi je že itak na drugem svetu in jaz sem eden redkih, ki je še živ. Ko bom umrl in s tem sprožil svojo stikalo za smrt, bo za mano ostala samo še domiselna mreža transakcij in sporočil, ki jih ne bo bral nihče več. Nekakšna združba računalniških sporočil, ki bodo pod tihimi orbitalnimi sateliti švigala sem ter tja po mrtvem planetu.

Posmrtno življenje torej za nas ne obstaja, pač pa so postali nesmrtni naši medsebojni odnosi, ki bodo živeli naprej še dolgo potem, ko nas več ne bo. In če bo nekega dne na zemljo prispela tuja rasa, bo brez slehernih težav spoznala našo civilizacijo in naše medsebojne odnose. Koga so ljudje ljubili, s kom so tekmovali, koga so varali in s kom so se zabavali na piknikih in izletih. In vsaka zveza posameznika z bratom, ljubimcem ali šefom, je še kako dobro dokumentirana v računalniških sporočilih. Sistem, ki so ga ustvarila stikala za smrt je tako popoln, da je mogoče popolnoma rekonstruirati človeško družbo. Ves planetarni sistem se tako ohranja v binarni matematiki. V ničlah in enkah.

Nastali položaj nam omogoča, da bomo večno pogrevali stare vice, da bomo skušali izkoristiti zamujene priložnosti in ustvariti boljši svet, da se bomo v nedogled spominjali čudovitih življenjskih izkušenj, ki jih ne bomo mogli nikoli več doživeti. Tako spomini živijo kar sami od sebe. Nihče se ne utrudi, da bi jih kar naprej ponavljal, prav tako pa jih tudi nihče ne more pozabiti. Pravzaprav smo vsi več kot zadovoljni s tem sistemom, saj je spomin na čudovite trenutke našega bivanja verjetno največ, kar bi se nam lahko zgodilo v posmrtnem življenju.

Prevedel: Žiga Leskovšek

[sigismundus]

Stephen Utley: Na muhi

Parker je prevzel vodstvo, stopil naprej in jaz sem mu sledil. Vse od najinega prihoda je nenehno pršel dež, na nebu pa je, med nakopičenimi oblaki,  zijala zaplata, skozi katero so, medlo, skorajda srhljivo, presevali sončni žarki. Na tem planetu ni bilo trave in brez razširjenega sistema rastlinskih korenin, ki bi preprečevale erozijo, je sčasoma ostal le še labirint skalnih grebenov in globeli. Hoja je bila nevarna in utrudljiva, zato sva napredovala izredno počasi. Nenavadno, visoko koničasto rastje,  veličastna drevesa z debelimi, gladkimi debli in bujnimi krošnjami in vulkanski krater v daljavi, iz katerega se je še vedno vil dim, je dobesedno poustvarjalo pridih predzgodovinske pokrajine. Vonj po žveplu in organskem gnitju sta se mešala in borila za prevlado.

Parker se je počutil, kot da bi bil v devetih nebesih. Kar naprej je razpredal o vsemogočnosti stvarjenja in o tem, kakšno srečo sva imela., da sva bila tam. Besedičil je, da bi lahko na tistem planetu preživela leta in leta, kar me je dodobra dotolklo. Čeprav sva le malo prej stopila iz časovnega stroja, ki sva ga pustila na eni od redkih ravnih, skalnih površin, sva ves čas gazila po blatu, ki se nama je lepil na škornje, najina obleka pa se je v deževju tako napila vode, da je bila težka kot svinec. "Ja, tukaj bi lahko preživel celo desetletje. Ali pa celo dve," kar ni hotel odnehati Parker. In tako je težil in težil, nerazumljivo momljal in tako hitro skakal od enega norega sklepa k drugemu, da mu sploh nisem mogel slediti. Sicer pa se za njegove blodnje že dolgo nisem menil. Resnici na ljubo, takrat sem bil pripravljen na vrat na nos odpotovati domov. Tisti hip. Dovolj mi je bilo zblojenega kolega, ki še zdaleč ni vodil odprave tako, kot je bilo treba in ki ni v ničemer poosebljal pozitivnih vrednot človeške vrste, niti specifičnih posebnosti stroke. Enostavno povedano, moj partner je bil popolnoma zblojen, motil se je v najosnovnejših znanstvenih predpostavkah in je hudo potreboval psihiatra, ki bi mu spravil v red kolesca v glavi.

Prav gotovo tak zblojenec, ki je v trenutku navdiha sprejemal usodne odločitve, ne bi smel voditi nobene znanstvene odprave. Čeprav sem bil z njim šele dobre tri dni, se mi je dozdevalo, kot da je pretekla že cela večnost. Prav tako sem spoznal, da mi je bilo eno figo mar za raziskovanje tega podivjanega sveta. Pred nama so se razprostirali kilometri in kilometri rastlinja. Nepregledni pejsaži v sivi, zeleni in rjavi barvi.  Ko bi to enoličnost brez primere poživil vsaj kak cvet. Pa tudi živalski svet se je nagibal k naravnost brezumni požrešnosti. Kar se mene tiče, bi jo takoj pobrisal domov. Pa nisem mogel. Parker je bil vodja odprave in jaz sem ga moral ubogati.

V rokah sem držal puško za lov na slone, dlani so se mi nenaravno znojile, cev pa je bila vabljivo usmerjena v zatilje glave ponorelega vodje. Imel sem ga na muhi. Kdo neki bi lahko oporekal, da mi ni spodrsnilo v blatu in sem pri tem samodejno pritisnil na sprožilec. Seveda bi pred tem moral nekako sprostiti varovalo na puški. Vendar kaj takega ne bi nikoli storil. Čeprav sem tega človeka sovražil iz dna duše, nisem bil morilec. Preprosto povedano, vsega sem imel dovolj.
Ušivega vremena, blata,  predpotopnih pošasti, komarjev in partnerja, ki je bil najbolj neumen, dolgočasen, trmast in ostuden osebek, na katerega sem naletel v življenju.

Kar se pošasti tiče, pa sem se nenadoma zavedel, da se je skozi plitko globel na moji desni, ki se je vila za grebenom polnim dreves, premikala velikanska žival. Čeprav je padanje dežja pridušilo stopanje te pošasti in sem jo zaradi temne, lisaste barve komaj opazil, sem bil popolnoma prepričan, da naju stvor zalezuje. Parker, ki je zaslišal, kako sem sunkovito zajel sapo, se je ustavil na samem začetku globeli in me vprašujoče pogledal. Ozrl sem se stran in se pretvarjal, kot da opazujem oddaljene drevesne krošnje. Parker je bil s tem očitno zadovoljen in se je začel spuščati v globel. Medtem sem jaz opazoval pošast, ki se je počasi približevala. To je bil velikanski osem metrski dvonožec, nekakšen križanec med krokodilom in petelinom, z gromozanskimi čeljustmi in krvavo rdečimi očmi. Naslonil sem puško na rame in si ob tem želel, da bi imel pri sebi orožje še večjega kalibra, pa čeprav bi bilo to še tako nepraktično. Ob streljanju s težkim orožjem si namreč človek zaželi, da bi se lahko kam dobro oprl.
 
Parker se je medtem že spustil na dno globeli in se še vedno ni zavedal, v kakšni nevarnosti se nahaja. Pri sebi je imel samo pištolo in ker je bil skoraj do kolen v blatu, ni imel nobenih možnosti, da se reši. Medtem se je prazgodovinska zverina že povsem približala in se prikazala izza dreves. Pošast je sklonila je glavo, iztegnila vrat, z iztegnjenim repom opletala sem ter tja, nato šavsnila in z zobmi zgrabila Parkerja. Bilo je tako, kot če bi psiček pogoltnil kos mesa s svoje skodelice. Popolnoma sem odrevenel in šele potem, ko sem zaslišal lomljenje kosti, pokanje rame in rok, sem prišel k sebi. Pomeril sem v nogo predpotopni zveri in sprožil. Pošast, ki je še vedno držala svoj plen,  se je zamajala in zvrnila na tla. Medtem, ko se je nemočno zvijala na tleh in so ji začele pokati kosti zaradi lastne teže, je tako silovito zatulila, da se je krik zarezal v turobno, deževno jutro kot kirurški skalpel. Parker je padel iz njenega gobca, še enkrat sem pomeril in pognal kroglo, veliko kot drobna pest, naravnost skozi njen bedni nadomestek možganov.
 
Parker je ves krvav in razmesarjen obležal ob mrtvi prazgodovinski zverini. Spustil sem se v globel in videl, da je z njim konec. Videl in zavohal sem vse, kar se je cedilo iz njegovega telesa. Kljub vsemu sem stopil k njemu, pokleknil in pregledal rane. Iz raztrganin na udih so štrlele kosti, dva kot nož velika zoba, ki sta se stvoru odlomila iz dlesni pa sta bila zasajena v njegovem ramenu. Parker je zastokal, odprl oči in se presenečeno zazrl najprej v mrtvo pošast, nato pa vame. "Zakaj nisi prej streljal? Lahko bi me rešil," je izdavil.
 
"No, ali boš končno priznal, da sem imel prav?" sem vprašal.
 
Parker je v popolni nejeveri debelo izbuljil oči. Nisem se kaj dosti oziral na to in sem začel na dolgo in široko razlagati, kaj sem imel v mislih. Povsem iskreno sem se trudil, da bi mu vse pojasnil, vendar za to preprosto ni bilo dovolj časa. Prijel me je za roko, slabotno stisnil, neutolažljivo zaihtel in zaprl oči. In ni ga bilo več.
 
Storil sem vse, kar je bilo potrebno. Preveril sem pulz in te stvari. Vsekakor nisem nameraval ostati dlje časa ob parih tonah crkovine, saj naj
bi se kmalu začeli zbirati mrhovinarji. Komaj sem se dobro odmaknil, sta se na truplu prazgodovinske pošasti že pojavila dva, rakovičasta stvora, ki sta šklepetala
s kleščami in vila s tipalkama, kot da bi se zahvaljevala za pojedino, ki ju je čakala. Končno me je prevel mir in spokoj.
 
***
 
Medtem, ko je dr. Williams zmajeval z glavo, mi je njegov asistent snel šlem. "No, predvidevam, da smo le dosegli nek napredek," je menil zdravnik.
 
"Kakšen napredek neki! Saj je spet pustil, da me je tista pošast ubila," je užaljeno vzrojil Parker in se srepo zazrl vame.
 
"No, ja. No, ja. Ti pa vsaj sam ni odpihnil glave. To je že napredek. Ni kaj posebnega, vendar... je še vedno napredek."
 
Dr. Williams je stopil korak nazaj, se namrščil in naju prestrelil s pogledom. "Vidva sta pa res od sile. Prijatelji, sodelavci in družini so vaju končno prepričali, da sta se prostovoljno vključila v rehabilitacijski program. Prišla sta po svoji lastni volji in lahko tudi takoj oddideta. V bistvu lahko zapravita samo zaupanje ljudi, ki imajo že dovolj vajinega nenehnega prepiranja."
 
Medtem, ko sva srepo buljila eden v drugega, me je prešinilo, da nobeden od naju ne bo popustil in drugemu privoščil tega zadovoljstva. S porazom bi namreč izgubil moralno premoč.
 
"Bistvo rehabilitacijske terapije je v tem, da vama pomagamo. Obema. Da končno razrešita medsebojne spore brez osebnih napadov in javnih pretepov in da nehata sramotiti znanstveno srenjo. Kot da paleontologi nimajo drugega dela, kot preprečevati popoln razkol med kriptozoologi in kreativisti. Za božjo voljo, saj je
treba v javnosti obdržati verodostojnost znanstvenih ustanov in si tako zagotoviti sredstva za raziskave," je pojasnjeval zdravnik. "Prav gotovo nam ni vseeno, da vidva zaradi osebnih zamer delata zdrahe na strokovnih simpozijih. Po vajinem zadnjem izpadu v javnosti sta privolila v terapijo. Zapomnita si, da pravim terapijo in da to ni nikakršna računalniška igrica. Pričakujemo, da bosta zanemarila svoje osebne razlike in se naučila medsebojnega sodelovanja. Prav tako pričakujemo, da bosta med terapevtskim procesom bolje spoznala samega sebe in da bosta pridobila tudi več človečnosti."
 
No, čeprav ne morem govoriti za Parkerja, pa sem se jaz trdno odločil, da bom med vsako terapijo dal vse od sebe. Počasi pa pričenjam dvomiti, da ta postopek le ni tako učinkovit, kot meni dr. Williams. Popolnoma samoumevno je, da se ene osebnosti težje prilagajajo, druge pa so popolnoma neprilagodljive vsakim okoliščinam. Vzrok najinega prepira s Parkerjem je že zdavnaj prerastel vse razumne meje tekmovalnosti znanstvenega raziskovanja, tako da sva že do te mere zasovražila eden drugega, da je le malo manjkalo, pa bi se pobila. Povrh vsega pa sploh ne gre za morebitno vprašanje osebnostne združljivosti, saj se lahko nahajava na dveh različnih celinah, pa se zaradi tega prav nič manj ne sovraživa. In vsak trenutek se sovraživa bolj in bolj. Ni več besed, ki bi lahko opisale najino sovraštvo, postalo pa je tudi že skoraj neznosno. Da se ga skoraj ne da več prenašati. In tako sva pristala tukaj. Eden z drugim, skupaj priklopljena na elektronsko mašinerijo.
 
In celo zdaj si ne morem kaj, da se ne bi posmehoval Parkerju. "Moral bi videti svoj obraz, ko te je tisti predpotopni stvor zgrabil s čeljustmi. Bilo je neponovljivo. Resnično neponovljivo.
 
Medtem je dr.Williams že pomignil asistentu, da naj nama ponovno na glavo namesti šlem. "Kar uživaj v svojem malem trenutku zmagoslavja, kolega. Kar uživaj. Samo tokrat boš ti na muhi," mi je še dejal.
 
prevedel: Žiga Leskovšek

[sigismundus]

Leslie What:  Čarobna denarnica

Ko je Alison naznanila, da je podedovala čarobno denarnico, se je njena sestra nasmejala od srca. »Torej si bogata. Pa plačaj pogreb.«

Alison je nejeverno strmela v Ellen, saj sploh ni mogla dojeti, zakaj se njena sestra tako zlahka odreka denarnice.

Vsi skupaj so odhiteli v avlo, kjer se je zbralo na stotine ljudi. Da proslavijo svetost življenja. In smrti. Alison je bila povsem prepričana, da večine sploh ni še nikoli srečala. Gostje so pili kremni liker in so se ga že pošteno nalezli. Nek možakar je v rokah držal napol prazen kozarec in se pritoževal, da mora čakati na večerjo.

Žalujoča družina se je prva zbrala ob jedilni mizi. Alison, Jeff in sinova. Ellen in njen mož. Alison je zaskrbelo, da purana ne bo dovolj za vse, zato je rajši  vzela pečenko. In opazovala svojo sestro, kako je vzela dva velika čokoladna kolačka z glazurnim oblivom in ju stlačila v torbico. Takrat se je v njeni torbici nekaj zasvetlikalo in Alison je dojela, da ima sestra v torbici materin, srebrni iPod predvajalnik. »Ej, saj to je vendar moje. Pa še iTunes, dvanajst dolarski bonus za glasbene hite bi morala dobiti,« jo je prešinilo S tem se je strinjala vsa družina. Še preden je mati zapadla v komo. Sestra, ki se je medtem že prerinila do pladnja s puranom, naj bi dobila kartico s potovalnimi bonus pikami. »To ni pošteno,« je Alison potožila svojemu možu.

»Kaj si rekla?« je odsotno odvrnil Jeff, ki si je dal opraviti z mokro kvašo in se na vse kriplje trudil nabosti nekaj mesa, dokler mu je po štirih ali petih poskusih končno le uspelo, da je nabodel en sam samcat košček govedine. Z Jeffom je bil vedno križ. In ravno zdaj, ko ga je potrebovala, ni bilo nič od njega. »To ni pošteno,« je še enkrat rekla Alison. Mati je dobesedno uživala, kadar je sprla hčerki. » Saj je še kaj hujšega, kot to, da imaš naenkrat dovolj denarja,« je nenadoma spregovoril mož in jo prijel za roko.

Alison ga je zaprepadeno pogledala. »Kje neki je bil zadnjih dvajset let, da lahko zine kaj takega? Pa kot kaže, še resno misli,« jo je prešinilo. Odgovornost, ki jo je mama prevzela s čarobno denarnico, jo je usodno zaznamovala. Vse življenje se je bala, da jo bo kdo ukradel. Kadarkoli je morala plačati račun ali če jo je kdo povabil ven, je kar otrpnila. Njeni prijatelji in družina so postali popolnoma odvisni od denarnice. Po eni strani so čarobno denarnico častili, po drugi pa zaničevali. Vendar človek take denarnice ni mogel kar vreči stran, pa čeprav se mu je vsiljeval občutek, da brez nje ne bi pomenil čisto nič. Sicer pa je bilo pobiranje denarja iz denarnice prava služba. Celodnevna služba.

Ko je bilo sedmine konec, so ljudje začeli odhajati, duhovnik pa se je pomenljivo potrepljal po žepu. »No, če nimate nič proti, bi vam dal, kar vam pripada,« je rekel Alison in ji izročil čarobno denarnico. In čeprav Alison še nikoli prej ni imela denarnice v roki, je natanko vedela kaj mora storiti. Kot po čarovniji. Odprla je denarnico, vendar je duhovnik samo zamahnil z roko.

»Nimam časa. Poslal vam bom račun,« je pojasnil.

Gostilničarka, ki je poskrbela za hrano, pa je morala plačati svoje ljudi. Obrisala je roke v predpasnik, medtem ko je Alison vzela čarobno denarnico in iz nje vlekla dolar po dolar  in polagala denar na njeno dlan. Denarnica je bila usnjena in zaradi nenehne uporabe popolnoma oguljena.

»No, upam, da bova opravili še ta teden,« je pripomnila gostilničarka, ki je opazovala kupček bankovec, ki se je počasi večal.. 

»Oh, oprostite. Tole traja kar nekaj časa. Alison je na njeno dlan toliko časa polagala dolar po dolar, da je končno naštela vseh 3000 dolarjev, kolikor je znašal račun. V denarnici je bil namreč samo en dolar. Vedno. Če si ga vzel iz denarnice, je bilo treba malo počakati, da se je ponovno napolnila. In lahko si plačeval samo račune. Takrat, ko si ga zares potreboval. Denarja za predviden nakup ni bilo mogoče zbrati vnaprej. Vse skupaj je bilo še počasneje, kot če bi natisnil eno samo stran na starodavni iglični tiskalnik. Medtem pa so ji zaradi salonarjev in tesnih hlačnih nogavic vse bolj zatekale noge. Čas je denar, so govorili, ampak v tem primeru čarobna denarnica ni bila vredna piškavega oreha. Saj je bilo treba za navadno kavo z mlekom odšteti 3,75 dolarja. Pa še napitnino dati povrh.

»Lepo, da smo se videli. Verjetno se bomo zopet zbrali, ko bo treba prodati hišo,« je pripomnila Ellen, ko je odhajala skozi vrata. Bila je nenavadno mirna. Tako mirna, kot ni bila že dolgo, dolgo časa.

»Adijo. Pa pokliči, če kaj potrebuješ,« je odvrnila Alison.

»Kar verjemi mi, da se  bo to zgodilo zelo kmalu,« je pripomnil njen mož, kar je prav gotovo ni pomirjalo.

Sicer pa ni bilo več kaj reči. Nastopilo je novo življenjsko obdobje, v katerem bo morala ona skrbeti za družino. Vloge so se zamenjale. Ellen ni bila več tista, ki je naj bi bila odgovorna za vse. Na katero bi se vsi zanašali.

»Ali imaš kaj proti, če se na poti domov ustavimo še pri prodajalcu BMW-jev?« je zanimalo Jeffa.

»Seveda imam proti.« je bevsknila Alison. Le kaj si je mislil? Ali se mu je sploh sanjalo, koliko časa bi trajalo, da bi naštela petinštirideset tisoč dolarjev. Dolar po dolar. Ona je to že doživela. Dvanajst ur in pol. Bila je z mamo, ko je le-ta plačevala račun za šolanje starejše sestre. Takrat je mama dejala, da kaj takega ne bo storila nikoli več. Ko pa je bila na vrsti Alison, jo je mama vpisala na enoletno šolo za veterinarskega tehnika. To je utemeljevala s tem, koliko ur je potrebovala za pokritje stroškov računa, ki ga je morala plačati za carski rez in zdravljenje nadalnjih komplikacij, ko je Alison rodila.

Od nekje sta se vzela Alisonina sinova in hotela dvajset dolarjev. Za paintball.  Streljanje z barvnimi kroglami. »Ne. Ne sedaj,« ju je zavrnila Alison.

»Zakaj ne,« ju je zanimalo.

»Zato,« je odvrnila, vendar je vedela, da bosta tako dolgo težila, dokler ne bo popustila. Ona pa si ni mogla privoščiti scene. Ne takrat in ne tam. Zato je vzdihnila, odprla denarnico in jima naštela denar.

»No, predvidevam, da bom zdaj lahko pustil službo,« se je oglasil Jeff.

Imel je prav. S čarobno denarnico bi dobila denar za njegovo letno plačo v pičlih šestnajstih urah. Saj bo tudi ona pustila službo v veterinarski kliniki. Nihče ji ne bi mogel plačati toliko, kolikor si lahko plača sama, jo je prešinilo. Je bilo pa hudo res, da bo pogrešala delo, ljudi in pa seveda tamkajšnje paciente. Pse in mačke.

Počasi so zapustili avlo in se napotili proti avtomobilu. Fantiča, ki sta sedela na zadnjih sedežih sta se naveličala šteti bankovce in se začela prepirati. »Boš videl, kako te bom zmazal. Čisto te bom pobarval,« je starejši dražil mlajšega. »Kar misli si,« mu je skušal  kljubovati mlajši. Igrala sta v nasprotnih ekipah in po vsaki tekmi je bil mlajši ves objokan. Nikakršne možnosti ni imel. To ni bil pošten dvoboj. Tokrat pa je mlajši plani v jok že kar v avtu. Kot da se je že vnaprej vdal v usodo.

»Kam gremo na kosilo?« je vprašal Jeff.

Na Hard Rock. Na Hard Rock,« sta družno zavpila fantiča. Tam je bila tudi prodajalna z igračami in prav gotovo ne bosta nikoli več hotela iti kam, kjer je ne bi bilo.

Alisonina mama je dobila denarnco od tete, ki je bila jezna, da jo niso povabili na krst. Sprva je družina čarobno denarnico imela za darilo in ne za prekletstvo, kar je v bistvu bila. In zdaj jo je dobila Alison. Sklenila je, da si bo naslednji dan privoščila masažo. Tudi njen mož je sanjaril.  Zagoto o urah znamke Patek Phillipe. In viskiju Macallan. Takemu, staremu vsaj šestdeset let. Otroka sta si nagajala še naprej, se suvala in si kradla denar. Alison si je lahko kar predstavljala, kako se bodo odvijala njihova življenja. Kako bo tako otroško zbadanje preraslo vse meje in kako bo nekega dne prišlo med njimi do popolnega razkola. Zaradi denarnice, v kateri bo en sam dolar.

Prevedel: Žiga Leskovšek

[sigismundus]

Keith Laumer: Gospodar sveta

Na poti do centralne Manhattanske zavarovalnice sem bil tako živčen, da je znoj kar lil z mene. Ko sem se postavil pred kabino za življenjska zavarovanja, sem čakal kot zmešan, saj je notri neka starejša ženska več kot pol ure pregledovala nekakšne papirje in s tako vnemo pritiskala na tipkovnico, kot če bi izpolnjevala dobitno kombinacijo za nacionalni loto.

Končno sem le prišel na vrsto. Bilo me je tako strah, da sem le s skrajnim naporom izpolnil obrazec za zavarovanje. Pravzaprav mi je to uspelo samo zato, ker me je bilo na smrt strah, da tega ne bi naredil. [e vedno mi ni šlo v glavo, da so tako pri zasebni kot gibraltarski zavarovalnici zavrnili mojo vlogo. [e vedno sem nekako upal, da je prišlo do napake, čeprav sem dobro vedel, da vse zavarovalnice uporabljajo isto podatkovno bazo. Pa še nekaj je bilo na stvari. Očitno je bilo, da je imela vmes prste usoda. Ta pa se nikoli ne zmoti.

Nekako pa sem upal, da je kljub vsemu morda le prišlo do napake.

V formular sem vpisal sto tisoč kreditov. Polica za življenjsko in zdravstveno zavarovanje. Nič posebnega. Nič tveganega. ^isto navadno, kratkoročno zavarovanje, kot ga sklepajo povsem običajni ljudje. Nato sem v odprtino vstavil kartico z osebnimi podatki in čakal. ¸Čutil sem, kako so mi začele po čelu polzeti potne kaplje, ki so se nabirale na obrveh in za ušesi. Poslušal sem tiho brnenje strojev, ki me je še najbolj spominjalo na brenčanje čebel. Kot da bi bil za zaslonom zaprt cel roj nemirnih žuželk. Končno se je iz odprtine le prikazal listič z odgovorom in čeprav ga sploh nisem prebral, sem  dobro vedel, kaj piše na njem.

ZAVAROVANJE NI MOGOČE

Težko sem dihal, s skrajno močjo sem odprl vrata in odrinil nekega moškega, ki mi je bil v napoto. Za božjo voljo, pomislite malo! Imel sem šele enaindvajset let in sam samcat, brez zavarovalne police, sem iskal srečo v tej betonski džungli. Bilo je tako, kot če bi se pločnik pod mojimi nogami spremenil v led, na katerem bi že zevale pokline, na obzorju pa ne bi bilo niti sledu o trdni zemlji.

Nenadoma je skozi vrata na koncu preddverja stopil visok možakar. Bilo je več kot očitno, da je velika živina, saj se je dobesedno nosil v elegantni uradniški opravi. Verjetno sem takrat zakričal, saj so se vsi zagledali vame. Ko sem ga zagrabil za roko, me je prestrelil z mrkim pogledom in z drugo roko segel proti mikrojavljalniku, ki ga je imel na zavihku suknjiča. To je takšna aparaturica, kot jo uporabljajo v vohunskih filmih in si jo seveda lahko privoščijo le najvišje živine.

"Poslušajte me! Morate me poslušati! Skušal sem se zavarovati, pa poglejte, kaj sem dobil!" sem vpil in mu pod nos molil računalniški izpis. "Poglejte me! Zdrav sem, samski sem. Včeraj sem diplomiral na petoletki subtehnične gimnazije. Imam službo. Pa kljub temu ne morem skleniti niti osnovnega življenjskega zavarovanja. Povejte mi vendar, za kaj gre!" sem vztrajal.

"Roke k sebi!" je pridušeno siknil uradnik, vendar si je kljub temu ogledal izpis. Nato ga je vzel in si me bolje ogledal, kot da si me je hotel vtisniti v spomin.

"Dokumente, prosim!" Uradnik je iztegnil roko in izročil sem mu osebno izkaznico. Na hitro si jo je ogledal in se ob tem pomembno namrščil.

"Hmmmm. Kaže, da je vse v redu. Razen, če je prišlo do..." Možakar se je v zadregi nakremžil in ni končal začete besede. Tako kot jaz je dobro vedel, da v mogočnem računalniškem sistemu ni moglo priti do napake. "Stopite z mano," mi je še rekel, se obrnil in  stopil do vrat, ki so vodila v upravne prostore in me odvedel v glavno pisarno.

"Mi lahko kdo pove, kaj je narobe z mano? Ali imam kakšno neozdravljivo bolezen?" sem spraševal uradnike, ki pa so samo zavijali z očmi. V pisarno so nenehno prihajali novi ljudje in nekaj šepetali. In ko so se na hitro pobrali, se je okrog mene že zgrnila nova gruča ljudi. Nihče pa ni zinil niti besede.

"Tista stara babnica, ki je bila v vrsti pred mano, jih je imela vsaj devetdeset. Pa je dobila zavarovanje, kot bi mignil. Zakaj ga potem  ne morem dobiti jaz?" sem medtem še kar naprej težil, vendar se ni nihče zmenil zame. Pravzaprav so se delali, kot da me sploh ni tam. Zato sem vstal in stopil k možakarju, ki sem ga ustavil v preddverju.

"Poslušajte me, prosim. [e tip, ki leži na smrtni postelji, se lahko zavaruje. Za določeno vsoto, seveda. Tak je vendar zakon. Vsakdo ima pravico do življenjskega in zdravstvenega varstva. In..." Sem ponovno začel in skušal čimbolj argumentirano razložiti svoje stališče.

"Dobro poznam zakonodajo, pa tudi zavarovalniško politiko te hiše imam v malem prstu," je zlovoljno bevsknil možakar. Tudi on se je znojil kot za stavo. Iz žepa je izvlekel velik robec in si začel brisati čelo. Nato je predirno pogledal majhnega debelušnega moškega, ki je stal poleg njega in mahal s šopom papirjev. "Veste kaj. [e mar mi ni, kakšne analize ste naredili," mu je zabrusil. "Pa naredite še eno. Ali pa sto. Pa tisoč, če je treba. Hočem, da pridete stvari do dna. Hočem vedeti, zakaj je ta človek tako enkraten v vsej zgodovini zdravstvenega varstva?" je še dodal in me pomenljivo pogledal.                                                         

"Toda, gospod Tablish... Naredili smo celo analizo s stoodstotnim pologom, pa nam še osnutka zavarovalne police ni uspelo pripraviti. Ta gospod se preprosto ne more zavarovati..."

"Ne zanimajo me podrobnosti. Rezultate hočem. Pa hitro. Na razpolago imate vso tehnologijo tega sveta. Imate informacijski dostop do vseh podatkov znanega univerzuma. Spravite že vendar kaj skupaj. Pričarajte mi že nekakšno razlago, ki bo pojasnjevala to... anomalijo."

Debeluha je kar odneslo, mene pa so odpeljali v drugo sobo, kjer me je nek dohtar priklopil na največji računalnik, kar sem jih kdaj videl. Ko je opravil, je rekel da sem zdrav kot dren. Zaradi tega sem se sicer nekoliko bolje počutil, vendar pa mi še vedno ni bilo nič jasno. 

Medtem se je  vrnil tudi debeluh. Njegov obraz, ki je bil pepelnato sive barve, me je še najbolj spominjal na hlebec kruha, ki ga sploh še niso dali v pečico. Prav potiho je nekaj povedal, nakar so se vsi prisotni začeli vsevprek pogovarjati. Pogovor, ki se je kmalu sprevrnil v vsesplošno kričanje. Saj menda ne mislite, da so mi karkoli povedali. Kje pa! Miniti je morala debela ura, ko je v sobo vstopil visok, sivolas možakar in vsi so se takoj umirili. Moški je pregledal papirje, potem pa so vsi staknili glave in dolgo časa šepetali. In ko so se končno zagledali vame, mi je srce tako razbijalo, da sem mislil, da mi bo razneslo prsni koš. Bilo mi je tako slabo, da sem komaj dihal, pa čeprav so še malo prej ugotovili, da sem zdrav kot dren.

In potem so mi povedali za kaj gre

***.

Vse to se je zgodilo pred dvema dnevoma. Odpeljali so me v apartma na vrhu stavbe. Izjemno lepo opremljen apartma. In zdaj sem tukaj. Vsepovsod je polno služabnikov, ki izpolnjujejo vse moje želje. Nove obleke, hrano, karkoli mi poželi srce... [e sanjalo se mi ni, da so na svetu tako dobre reči. Čeprav je res, da tukaj ni niti kaplje alkohola ali cigaret. Ko sem hotel malo ven na sprehod, pa so se samo izmikali. Je pač tako, da z mano delajo v rokavicah. Kot da bi bil v vati. Pazijo, da se mi ne bi kaj zgodilo. Saj ne, da bi jim bil tako pri srcu, razumete? Veste, počutim se, kot da bi sedel na bombi, ki jo bo vsak čas razneslo. To je res čuden občutek. Zdi se mi, da imam več moči, kot kdorkoli, ki je kdaj živel. Samo da od tega nimam prav nič. V bistvu vso to moč lahko uporabim samo na en način. Vendar pa mi že samo ob tej misli postane slabo.

Madona, saj še v park ne morem!

Maloprej me je obiskal predsednik. Predsednik države, jasno. Bil je prav tak, kot sem ga videl na solidoviziji. Morda le malo starejši. Stopil je k meni in se zazrl vame. Nekaj trenutkov sva se samo gledala. Saj razumete? Oba sva nekaj posebnega. Enkratnega.

Nato je spregovoril. "Veš kaj, George. Ali si prepričan, da ni prišlo do kakšne... no, pomote?" je predsednik vprašal starejšega moškega s popolnoma zgubanim obrazom, ki je stal za njim.

"To je popolnoma izključeno, gospod predsednik. Računalniška logistika predstavlja višek razvoja znanosti v zadnjem tisočletju," je odvrnil starec s tako zamolklim glasom, kot da bi prihajal iz onostranstva. "Naša družba je zasnovana na konceptu nezmotljivosti fizikalnih zakonov v znanem univerzumu. S pomočjo računalniške informacijske tehnologije lahko opravljamo analize in zapažanja, ki v tolikšni meri presegajo človeško zavest, kot naš um presega nejasno zavedanje mikrobov ali mehkužcev. Da bi prišlo do napake? Ne, gospod predsednik. To je popolnoma izključeno."

Predsednik je prikimal. "Razumem." To pa je bilo tudi vse, kar je rekel. Potem je odšel.

***

Od takrat tukaj samo posedam. Ne vem, kaj bi sam s sabo. Po eni strani je vse skupaj popolnoma jasno. Po drugi pa neznansko zapleteno. Kar naprej premlevam, kaj naj storim. Nekaj vendar moram storiti. Samo kaj, za božjo voljo?

No, kot sem rekel, so mi povedali za kaj gre. Pravzaprav so me kar odpeljali v podzemsko blindirano centralo. Tam kjer stoji velikanski zvočni ekran. Kjer je računalniško središče, v katerem analizirajo vse podatke znanega univerzuma. Tako, da sem kar tam dobil odgovor na moja vprašanja. Pravzaprav je bil to samo en stavek. Brez slehernega pojasnila.

Čeprav se čudno sliši, pa sem na nek način to že od nekdaj vedel. Tako sam zase. Seveda pa je čisto drugače, če ti to pove kdo drug. Ko se dejansko zaveš, kakšna je tvoja usoda.

Veste, jaz sem solipsist. Tisti, ki je osmislil svet. Svet, v katerem živimo.

Gospodar sveta sem. In ko bom umrl, bo sveta konec.

                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                         

                                         

[sigismundus]

David Berreby: Zločin in kazen

 

1.dan:

 

Kar naprej, Tommy. Kar naprej. Sedi. Nič se ne boj. Dobre novice mam. Te morda boli glava? Ali te je kaj bolela zadnje čase? No, naj te nič ne skrbi! Čudovito novico imam zate. Kmalu boš lahko šel domov. Zelo kmalu. In zdravnikom se lahko zahvališ, da boš zelo pameten.

 

Da, zelo boš pameten. Morda celo pametnejši od mene. Tak, kot si bil pred mnogimi leti. Sicer pa si nisi mogel kaj in si mi to vedno znova dajal pod nos.

 

Če sem jezen? Kje pa! Nič ne skrbi. Vse je v najlepšem redu.

 

Mislim, da je za danes dovolj. Se vidiva naslednji teden.

 

8. dan: 

 

Dobro jutro, Tom. Te danes kaj boli glava? Aha, dobro. Sicer pa bodo bolečine kmalu popolnoma prenehale, veš. Zdaj, ko si nekoliko dozorel, ti lahko povem še kaj več. Če sem popolnoma iskren, niti sam ne vem vsega, kar se dogaja s tabo. Ti si namreč eden prvih pacientov, ki jih zdravimo po tem programu. No, bom kar priznal. Prvi si.

 

Predvidevam, da zdaj že začenjaš razumevati, da si tukaj zato, ker si storil nekaj slabega. Ne, ne, kar sedi. Ne smeš se razburjati. To je bilo že leta nazaj. In kot sem ti povedal, je zdaj vse v najlepšem redu. Odslužil si svojo kazen.

 

Kaj? No, seveda lahko razmišljaš tudi tako, vendar verjemi, da to ni najboljši način. Naj samo rečem, da se v življenju nisi najbolje znašel. Da se nisi obvladal. Da si se obnašal kot majhen otrok. Tako, da smo te morali zdraviti. No, zdaj pa je vse v redu.

 

Saj vem. Saj vem. Nisi si mogel pomagati. Tvoja kazen je bila: tri leta hude telesne poškodbe. In vesel sem, da ti kot predstavnik oblasti, tako pravne kot zdravniške, lahko povem, da je tvoja kazen že skoraj pri koncu.

 

Ne. Mislim, da je za danes dovolj.

 

15.dan  No. Ali bi se nehal dreti? Saj sem potrpežljiv, ampak… Tvoj položaj je res nekaj posebnega. Pravzaprav je enkraten.

 

No, kaj torej hočeš izvedeti?

 

Da, tvoja kazen je pravno popolnoma utemeljena in jo je sodišče izreklo šele potem, ko jo je odobrila posebna ekspertna skupina. Ne. V kazenskem postopku nismo uporabili nobenih toksičnih snovi. Kako ti kaj takega sploh lahko pade na pamet? Zdravili smo te po svojih najboljših močeh. Kaznovalni parametri so popolnoma varni in somatsko genetske tehnike, ki jih uporabljamo,  so med najboljšimi na svetu. Sicer pa to dobro veš. No, vedel si.

 

Jasno, da to ni smešno. Nasmehnil sem se zato, ker sem ponosen. Ponosen na težko delo, dosežke briljantnih znanstvenikov in na premišljenost naših kazenskih reform. Takrat so bili drugačni časi. Spomni se, da je država pokala po šivih.

 

Aja, saj res. Ne spomniš se. Eh, no.

 

Čeprav je bila genomska medicina vse uspešnejša in tudi vse cenejša, pa so bili zapori vse dražji in vse bolj natrpani. Bilo je samo vprašanje časa, kdaj bodo genske tehnike prenesli tudi na področje kaznovalne zakonodaje.

 

Kar se mene tiče… No, prav nič si ne domišljam. Nisem niti vizionar niti genij. Samo ob pravem trenutku sem bil na pravem mestu.

 

In zdaj, le nekaj let kasneje, je genska tehnologija postala del kaznovalne zakonodaje. V tvojem primeru smo spodbudili nastajanje toksina, ki preprečuje nastajanje novih možganskih celic. To seveda vpliva na tvoje razpoloženje in tvoj spomin. Prav tako je prišlo do manjše prerazporeditve genov v tvoji prednji možganski opni in s tem do znižanja samokontrole, ki je padla na raven triletnega otroka. Ker nisi bil več sposoben živeti sam, smo te sprejeli v našo ustanovo. To ni zapor, da se razumeva. To je raziskovalna ustanova, kjer skrbimo in negujemo ljudi, ki ne morejo skrbeti zase. In prav s ponosom povem, da sem tukaj direktor.

 

Oh, za božjo voljo. Očitno se ti samokontrola ne vrača tako dobro, kot smo upali. Sicer pa bodi dovolj za danes. Odpeljite ga, prosim.

 

23.dan  Priznati moram, da sem nekoliko razdvojen. Po eni strani sem več kot zadovoljen, da so se ti intelektualne sposobnosti povrnile skorajda v popolni meri. Sposobnosti, katere so ti zavidali mnogi sodelavci. Tudi jaz, če se spominjaš. Po drugi strani pa bi se res moral vzdržati teh nedružbenih opazk.

 

Naj te še enkrat spomnim, da so te obsodili v skladu z vsemi pravnimi predpisi. Javno in nepristransko. In čeprav se zdaj očitno smiliš samemu sebi, si se po mojem izvlekel zelo poceni. Čeprav državni sistem ne pozna več zaporne institucije, smo zate poskrbeli in te negovali. Z večino obsojencev ni tako. Ali sploh veš kakšna je kazen za oborožen rop? Pet let paralize spodnjega dela telesa. Ali pa za davčne utaje? Avtizem. Od dveh do petih let. Mnoge družine komaj skrbijo za svoje bližnje. Ne, ne. Ni mi treba poslušati tvojih nesmislov. Da je to kruto in nehumano. Pa kaj še! Vrhovno sodišče te je obsodilo. Da, tebe. Tebe in nikogar drugega. Vrhunskega genetika, ki je vodil politično gonjo proti genetski kaznovalni zakonodaji. Ki je zamešal moralne in pravne norme. Ki je mislil, da znanstvena srenja ni enotna in da ne podpira temeljnih reform. In dejstvo je, da je bila tvoja dejavnost  po sprejetju zakona o korekcijskih celičnih posegih, leta 2019, navaden kriminal. Torej, kriminalec si.

 

Dobro, no. Thomas, vedeti moraš, da mi to, da se ne strinjaš z mano, ne pomeni prav nič. Zato te tudi prosim, da mi nehaš težit.

 

Ne, tudi to ne drži. To ni odvisno od tebe. Gre pravzaprav za nekakšen pogojni odpust. Tvojega zdravljenja še zdaleč ni konec. Vsak mesec, do konca življenja boš moral dobiti injekcijo. In če boš nadaljeval s kriminalnimi aktivnostmi, injekcije ne boš dobil.

 

Toliko od mene. Kot direktor te ustanove in kot nekdanji sodelavec in prijatelj, bom nadzoroval tvoj napredek in skrbel zate.

 

Upam, da se boš obnašal primerno. Dostojanstveno. Dobro. No, potem se vidiva naslednji mesec.